Start My Family Tree Welcome to Geni, home of the world's largest family tree.
Join Geni to explore your genealogy and family history in the World's Largest Family Tree.

Družina / Family Barbo Waxenstein

« Back to Projects Dashboard

Project Tags

Top Surnames

view all

Profiles

  • Franc Engelbert Barbo Waxenstein (1664 - 1706)
    pomožni škof v Breslau in titularni škof v Dari
  • Jožef Emanuel Barbo Waxenstein (1825 - 1879)
    Grof Jožef (Josip) Emanuel Barbo Waxenstein, politik, * 26. oktober 1825, Rakovnik pri Šentrupertu, † 23. november 1879, Dunaj. ( Wikipedia ) Slovenski deželni in dr...
  • Marija Robert Barbo Waxenstein (1889 - 1977)
    Grof Robert Barbo Waxenstein, slovenski pisatelj, pesnik in filozof, * 2. 10. 1889, Rakovnik pri Šentrupertu, † 9. 6. 1977, Klosterneuburg. ( Wikipedia ) Rodil se je v graš...

Rodbina Barbo (tudi Barbo zu/von Waxenstein) je kranjska (kasneje slovenska) plemiška rodbina, ki izhaja iz Italije. (vir)

Rodbina Barbo izvira iz Benečije (v zgodovinopisju velja za beneško patricijsko rodbino), od koder je svoje družinske veje širila v današnjo Avstrijo. Domnevno izhaja iz časa Klavdijcev, rodu znanega rimskega cesarja Nerona, ki je vladal pred 2000 leti. Prvič se je v zgodovinskih zapisih rodbina Barbo pojavila ob naselitvi v Parmi, v 8. stoletju v Benetkah (izumrla leta 1740) in v 15. stoletju v Istri.

Leta 1547 so se naselili v istrskem gradu Kozljak (nemško Waxenstein) pri Plominu, kar predstavlja začetek uporabe teritorialnega predikata Waxenstein [váksenštajn]. Rodbina je bila leta 1622 povišana v baronski, leta 1674 pa v grofovski stan. V 16. stoletju so se naselili na Dolenjskem, kjer so posedovali več posesti, med njimi: Grad Rakovnik (od 1665 do 1943), Radeljca, Podsreda, Pobrežje, Prestranek, nekaj dvorcev kot so Slatna in Dob, graščino Kot in druge.

Rodbina Barbo obstaja še danes.

Približno v času papeževanja Petra Barbo se je od glavne beneške linije odcepila kranjska veja, ki se je najprej naselila v beneški Istri, kasneje pa v habsburški Istri, kjer so imeli v lasti okoli 20 gradov. Prvi Barbo na Kranjskem se je imenoval Blancus in je bil lastnik istrskega gospostva Klana. S tem, ko se je njegov vnuk Janez Bernardin poročil z istrsko plemkinjo Marto Moise pl. Moisevich, je postal leta 1518 imetnik še enega istrskega gospostva, imenovanega Kozljak (hrvaško Kožljak, nemško Waxenstein, včasih tudi Wachsenstein). Od takrat so bili člani rodbine na Kranjskem poznani pod imenom Barbo von Waxenstein. Bernardinov sin Kastelan (umrl 1549) se je že leta 1534 imenoval »gospod Waxensteinski« (nemško Herr zu Waxenstein).

Rodbina se je hitro povzpela med plemiško elito. Do druge polovice 16. stoletja se je že toliko razvejila, da se je razdelila na tri glavne veje (rakovniška, gotniška in paška) in več stranskih linij. V letih od 1622 do 1651 so vse tri veje dosegle naziv baronov, leta 1674 pa je bila vsa družina povišana med grofe. Poleg naziva grof Barbo Waxenstein so imeli naziv baronov še na Gotniku, Pazu in Čušperku, naziv gospodov pa na Kiselštajnu, Rakovniku in Dragomlju.

Gotniška linija

Linija, imenovana po gradu Gotnik je bila krajša od ostalih dveh. Izumrla je leta 1621 s Francem Jurijem.

Paška linija

Ena od glavnih linij se je imenovala po Pazu, mestu in gospostvu, ki leži v neposredni bližini grada Kozljak. Najbolj razvpit član paške linije je bil Sebald Barbo v zadnji četrtini 16. stoletja. Bil je v večnih sporih s stricem Francem in njegovimi sinovi. Maja leta 1573 je v neki krčmi na Vrhniki po naključju srečal bratranca Kastelana. Prišlo je do hudega prepira in skupaj z ostrim nožem je Kastelan Barbo obležal v mlaki krvi. Sebald je bil nato več mesecev zaprt v Ljubljani. Zaradi Franca, očeta umorjenega Kastelana, se je sojenje kar nekaj časa vleklo in nazadnje je bil Sebald obtožen na smrt z obglavljenjem. Kazni se mu je uspelo izogniti ob pomoči žene Ane Marije Lamberg in cesarja Maksimilijana II. Bil je pomiloščen, dobil je denarno kazen, povrh vsega pa je moral do konca življenja na lastne stroške služiti na eni od obmejnih postojank. Kazen mu ni ravno koristila, saj je leta 1589 umoril svojo ženo. Obglavljen je bil marca istega leta.

Njegova smrt je vplivala tudi na njegove sinove. Janez Ludvik Barbo je bil umorjen v Galignanu v Istri, Bernardin pa je zaradi zadolževanja in grdega vedenja med študijem v Tübingenu moral za zapahe. Reševal ga je Primož Trubar s pismom kranjskim deželnim stanovom junija 1583. Paška linija se je v moški liniji izčrpala sredi 18. stoletja s smrtjo Karla Hanibala, ki je bil kanonik v bavarskem Passauu.

Rakovniška linija

Vse ostale veje so po moški strani izumrle do sredine 18. stoletja. Ostala je le veja, imenovana po gradu Rakovnik pri Šentrupertu na Dolenjskem, ki je bil od druge polovice 17. stoletja v lasti Maksimilijana Valerija Barbo Waxensteina in njegovih potomcev, dokler ni bil s strani partizanov požgan v drugi svetovni vojni.

Rakovniška veja grofov Barbo je bila zlasti v 19. stoletju zelo povezana s slovenskim življenjem in je dala nekaj za slovensko zgodovino pomembnih mož. Dizma Barbo Waxenstein (1737–1802) je bil tajnik in direktor Kranjske kmetijske družbe, katere glavna naloga je bila pospeševanje in razvoj kmetijstva. Dizmov pravnuk je bil Jožef Emanuel Barbo Waxenstein, ki je imel sina Jožefa Antona. Bil je ravno tako politik in poslanec veleposesti v kranjskem deželnem zboru. Jožef Anton se je v nasprotju z očetom zavzemal bolj za nemške interese, čeprav je bil vzgojen v slovenskem duhu in je bil že v mladosti član Sokola. Razlog za to je najverjetneje njegova mati Roza Sternberg, ki Slovencem ni bila naklonjena. Kljub postopnem izginjanju plemiškega načina življenja se je močno oklepal pravil, ki mu jih je narekovalo njegovo poreklo. Leta 1904 se je zapletel v prepir s poslancem Katoliške narodne stranke, Ivanom Šusteršičem, in da bi opral svojo omadeževano viteško čast, je grof slovenskega poslanca izzval na dvoboj. Afera je bila mesec dni zelo odmevna, a se je v grofovo nezadovoljstvo polegla brez pištol.

Grof Jožef Anton Barbo Waxenstein je po razpadu Avstro-Ogrske ostal v Sloveniji. Iz prvega zakona je imel sina Roberta, v drugem pa so se mu rodile tri hčerke. Najmlajša je imela največjo smolo v življenju. V drugo je bila poročena z avstrijskim grofom Felixom Logothettijem ter imela sina Deodata. Živeli so na gradu Dob, nedaleč od Rakovnika, ki je bil ravnotako v lasti družine Barbo. Konec leta 1942 je bila v gradu nastanjena italijanska posadka, zato je grad napadla skupina partizanov in ga zažgala. V spopadih je izgubila življenje večina italijanskih branilcev gradu in tudi graščaki Logothettiji. Danes na mestu gradu stoji zapor.

Člani rodbine so v zgodovini zavzemali zelo visoke politične, kulturne, vojaške in cerkvene položaje:

  • Peter Barbo, eden najznamenitejši član rodbine Barbo v poznem srednjem veku. Med leti 1464 in 1471 je bil papež Pavel II. Njegov pečatni prstan obstaja še danes in je v lasti potomke Livie Barbo Reden.
  • Janez Barbo (16. stoletje), pičanski škof
  • Franz Engelbert Barbo Waxenstein, škof
  • Franc Barbo Waxenstein, sodelavec in prijatelj Primoža Trubarja, pisca prve slovenske knjige. Zasluge ima pri prevajanju Svetega pisma v slovenščino. Leta 1566 je postal kapitan Reke. Jurij, brat Franca Barbo je ustanovitelj šentruperske veje, katere zadnji moški potomec je bil grof Robert Barbo.
  • Maksimilijan Valerij Barbo Waxenstein
  • Jožef Emanuel Barbo Waxenstein je bil deželni in državni poslanec med leti 1867 in 1879. Bil je izrazit slovenski nacionalist.
  • Robert Barbo Waxenstein je bil pisatelj, pesnik in filozof. Je avtor romana Bela krogla, v katerem opisuje svoje plemiško in hazardersko življenje.
  • Jošt Vajkard Barbo Waxenstein

Že leta 734 je bil Pietro Barbo predsednik ob volitvi beneškega doža (vladarja republike), leta 1204 pa je Piantaleone Barbo (avtor grba) postal poslanik pri cesarju Konstantinu v Carigradu. Drugi istega imena je bil v 14. stoletju poslanik pri avstrijskih vojvodah in ogrskem kralju. Četrt tisočletja pred Habsburžani je postal Pietro Barbo Centranigo beneški dož. Leta 1397 pa je beneški admiral Giacomo Barbo premagal ladjevje milanskega in leta 1404 ferarskega vojvode ter zavzel otok Ciper.

Mnogi od Barbov so zasedli tudi najvišje cerkvene položaje. Hieronim je postal leta 1400 kardinal, Peter leta 1464 papež Pavel II., ki je tiskal prve knjige, njegov brat Marko Barbo leta 1470 oglejski patriarh itd. Zanimivo je, da je bila postavljena pod vlado tega patriarha tudi cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem, kjer se je rodbina Barbo naselila šele kasneje in v kateri je postavljena njihova grobnica. Beneški admiral Nikolaj Barbo je bil poročen s sestro papeža Evgena IV. - tako je njun sin postal omenjeni papež Pavel II. Nikolajev brat Blancus je z naselitvijo v gradu Kozljak ustanovitelj kranjske veje rodu, njegov pravnuk Janez pa je postal škof v Pićanu pri Pulju.

Eno izmed področij, ki jih je družina Barbo močno zaznamovala je Šentrupert na Dolenjskem. 14. junija 2006 se je Šentrupert odcepil od tedanje občine Trebnje in postal samostojna Občina Šentrupert. S tem se je pojavila potreba po lastnem grbu in zastavi, katere pa na javnem natečaju niso pridobili, saj se ni obnesel.

15. aprila 2010 so občinski svetniki sprejeli grb in zastavo, ki jim jo je predlagal zgodovinar Aleksander Hribovšek. Občinski grb temelji na grbu svete Eme Krške, ki so ji ga posthumno, več stoletij kasneje fiktivno dodelili in pa na grbu družine Barbo. Sestoji iz zlatega leva na modrem polju, ki v desni šapi drži srebrn krajec.