Start My Family Tree Welcome to Geni, home of the world's largest family tree.
Join Geni to explore your genealogy and family history in the World's Largest Family Tree.

Družina / Family Lazarini

« Back to Projects Dashboard

Project Tags

Top Surnames

view all

Profiles

Lazariniji so plemiška družina, ki izvira iz Italije. Razširila se je predvsem po Dolenjskem in Notranjskem. Na našem ozemlju so se pojavili v 17. stoletju, verjetno kot trgovci, ki so si tukaj pridobili plemiški naziv, kot se je to zgodilo z baroni Zoisi. Posedovali so dvorec Rocen, grad Podsredo, grad Čušperk, grad Boštanj, od 18. stoletja pa vse do danes so v lasti obdržali dvorec Lazarini (Smlednik) v Valburgi; sicer z večletno prekinitvijo zaradi nacionalizacije.

Dvorec Rocen

Baročni dvorec Rocen (Ruzing) na vzpetini pod Šmarnogorsko Grmado, v katerem so danes upravni prostori policijske šole, so v prvi polovici 16. stoletja pozidali Lambergi, zatem so bili lastniki Gallensteini, Wernegkhi, Raspi, Mosconi, Schweigerji in Lazzariniji. V začetku 20. stoletja sta dvorec kupila ljubljanska veletrgovca Jelačin in Kraft in ga 1930. leta prodala slovenski frančiškanski provinci sv. Križa. Po drugi svetovni vojni je bil Rocen nacionaliziran. Na zunanjščini zgledno prenovljenega dvorca je še mogoče prepoznati sestavine baročne arhitekture, notranjost pa je že močno predelana.

Gospostvo Rocen

Kaj pravi o tem gradiču znameniti polihistor Valvasor: Grad Ruzing ali Rocen, kakor mu pravijo v kranjski govorici, prištevajo k Gorenjski; je miljo oddaljen od Ljubljane in stoji pod visokim hribom Šmarno goro, ki ga latinsko imenujejo Montem Cetium; temu bi bil - ker nas je soseščina pripeljala do te gore - na tem mestu priložil še opis prej pohvaljenega avtorja, če se ne bi bilo to zgodilo že v 1. poglavju III. knjige. Od kod gradu njegovo ime - tega ni mogoče ugotoviti. Ta grad stoji pozidan na majhni prikupni vzpetini, ima naokoli ravna obdelovalna polja in pašnike ter vsenaokoli veliko raznovrstnega žlahtnega sadja. Le streljaj ali dva od tod teče mimo Sava. Na najvišjem vrhu prej omenjene Šmarne gore je cerkev, posvečena Naši ljubi Gospe, kamor se pogosto zgrinjajo velika romanja. Pod hribom je jezero (v katerem najdemo postrvi), ki občasno preplavi zaradi vode, ki ga zalije z gore. Pred časi so imeli grad v lasti gospodje Lamberški; leta 1535 na primer gospod Volf pl. Lamberg, deželni vicedom na Kranjskem. Po tem času je dolgo ostal v lasti gospodov Gallov, dokler ni kot zapuščina prešel v last gospoda Erazma Raspa. Nato so ga s poroko pridobili gospodje pl. Mosconovi, zaradi smrti v družini pa je zatem prišel v roke Raspovih, ki so ga nazadnje zoper kupnino predali v last zdajšnjemu lastniku Henriku Mateju Schweigerju.

Naprej pa je šlo približno takole: Matej Henrik je umrl leta 1681 in nasledil ga je sin Karel Henrik. Ko je Karel Henrik leta 1736 umrl, je postal lastnik njegov sin Franc Karel baron Schweiger pl. Lerchenfeld. On je že leta 1727 po Rozaliji pl. Sonce podedoval tudi grad Otočec. Okoli leta 1758 je kupil od dedičev Mihaela Purgeja pl. Purg tudi gospostvo Repnje (Reittelstein). Kot je razvidno iz njegovega zapuščinskega inventarja z dne 22. septembra 1761, je svoje novo pridobljeno gospostvo združil z gospostvom Rocen. Prav tako pa tudi grad Blagovica, ki je bil v lasti Schweigerjev vse od leta 1658, ko ga je kupil Matej Henrik. Baron Franc Karel je umrl leta 1761 in v svoji oporoki z dne 6. septembra 1761 za svojega glavnega dediča imenoval sina Franca Jožefa. Baron Franc Jožef je bil uradno priznan za lastnika 30. decembra 1761. Vendar pa je od svojih posestev do smrti 1817 ohranil le Otočec. Blagovico proda 16. februarja 1810 dr. Janezu Burgerju, Rocen pa 3. marca 1808 Francu Ksaverju Ignacu baronu Lazariniju za 67.000 goldinarjev. S tem se je končalo obdobje Schweigerjev pl. Lerchenfeldov na Rocnu. Leta 1808 je torej postal novi lastnik gospostva Rocen baron Franc Ignac Lazarini, ki je nekaj pred tem, 13. novembra 1795, kupil od Franca Jožefa barona Flödnik tudi brezupno zadolženo gospostvo Smlednik (Flödnik), ki je bilo prej sto let v lasti baronov Smledniških. Franc Ignac baron Lazarini je umrl na veliki četrtek, 19. aprila 1832, in zapustil Rocen hkrati z gospostvoma Smlednik in Podčetrtek svojemu sinu baronu Francu Feliksu. Baronu Francu Feliksu je po smrti 16. junija 1860 sledil sin Henrik, ki pa je imel, kot zadnji Lazarini, gospostvo v lasti le sedem let.

Henrik Lazarini je rocensko posestvo 6. februarja 1867 prodal stotniku Janezu Juriju Winklerju za 17.000 goldinarjev. S prisvojilno listino z dne 28. septembra 1875 je posestvo postalo last Winklerjeve hčere Terezije, ki se je poročila s trgovcem Henrikom Maurerjem iz Ljubljane. Njen zet je bil nekdanji avstrijski vojni minister in ob pričetku prve svetovne vojne armadni poveljnik general baron Moric Auffenberg. On je večkrat bival v gradu Rocen, zlasti potem, ko je bil po porazu na severni fronti upokojen. Od Terezije Maurer sta Rocen 22. januarja 1922 kupila ljubljanska veletrgovca Hanuš Kraft in Ivan Jelačin. Vendar sta ga že 13. marca 1930 prodala Slovenski frančiškanski provinci sv. Križa. Ta je tu ustanovila rezidenco, kjer je bil najprej klerikat za gimnazijce, potem počitniški dom za klerike. Redovno hišo so imenovali "Antonianum". Po koncu druge svetovne vojne je bilo posestvo nacionalizirano in je prišlo v splošno ljudsko premoženje. Najprej so v njem uredili upravne prostore milice in leta 1953 so iz Gorenjega Logatca preselili sem nižjo šolo za notranje zadeve. Dne 18. maja 1956 je krajevni ljudski odbor Ljubljana-Šentvid preimenoval Rocen v Rozmanov gaj. Leta 1958 je bila ustanovljena dvoletna srednja strokovna šola. Istočasno je tu delovala enoletna podoficirska šola, ki je bila oddelek zvezne podoficirske šole iz Sremske Kamenice. Od leta 1967 je nato tu triletna srednja kadetska šola za miličnike, ki postane leta 1974 štiriletna. Leta 1991 nastane tu srednja policijska šola, ki deluje v okviru Izobraževalnega centra Ministrstva za notranje zadeve. Od leta 1999 pa tu poteka izobraževalni program za poklic policist.

Grad Podsreda

Grad Podsreda (nemško Hörberg) leži na severnem pobočju Orlice v osrčju Kozjanskega regijskega parka nad trgom Podsreda. Zgrajen je bil v 1. polovici 12. stoletja. Takrat je imel običajno preprosto pravokotno zasnovo. Okoli leta 1180 je bil prizidan visok obrambni stolp, okoli 1220 južni bivalni del ter okrog 1260 še kapelo. Okrog leta 1000 je celotno območje Kozjanskega pripadalo posesti grofov Breže-Seliških in pozneje grofici Hemi. Po njeni smrti je velik del njenih posesti prešel pod salzburško nadškofijo in krško škofijo. Grad je bil eden petih glavnih krških fevdov in sedež podeželskega sodišča. Grad je prvič omenjen leta 1213, kot Castrum Herberch, ko ga je Ortolf s Planine zapisal svoji ženi Kiburgi s Ptuja. Podsreškim vitezom so sledili Ostrovrharji s Svibnega. Leta 1338 ga je Herman s Kranichberga prodal Frideriku Žovneškemu. Škofje so grad redno potrjevali Celjskim grofom. Po njihovem izumrtju leta 1456, postane grad in gospoščina deželnoknežja last Habsburžanov. Upravitelji gradu so se poslej pogosto menjavali, dokler ga leta 1617 ni kupil grof Žiga Tattenbach. V lasti njegovih potomcev (1701 je podsreško posest podedovala grofica Eleonora E. Barbo, nato njena hči Marija H. pl. Apfaltrern in 1787 Fr. Baron pl. Lazarini.) je bil do leta 1848, ko je posest kupil knez Weriand zu Windischgrätz, ki je gradu v naslednjih letih, zlasti pa njegov zet grof Schönburg-Glauchau, dal današnjo podobo. Posest je ostala v lasti njegovih dedičev do konca druge svetovne vojne. Grad so začeli obnavljati leta 1983.

Grad Čušperk

Grad Čušperk (nemško Zobelsberg), od katerega so ostale le še skromne razvaline, je stal na vrhu skalnatega hriba Stari grad nad istoimensko vasjo južno od Grosupljega. Grad Čušperk so okoli leta 1160 pozidali oglejski patriarhi, ki so ga dali v fevd svobodnim gospodom Auerspergom. Grad je v virih omenjen šele leta 1248, ko je prešel v roke grofov Ortenburških. Po smrti Konrada Auersperga tega leta je grad in gospoščino dedoval njegov tast, grof Herman Ortenburški. Po letu 1418 je grad Čušperk z gospostvom z dedovanjem ortenburške dediščine pripadel v last Celjskih grofov, ki so ga imeli v lasti do leta 1456, ko je rod izumrl. Leta 1433 so se Celjani in avstrijski vojvode Habsburžani sprli zaradi meja. Te so šle prav mimo Čušperka. Spor je bil razrešen v poravnalni listini, napisani tega leta. Po letu 1456 grad preide v deželnoknežjo last. Grad in gospostvo so upravljali ortenburški vazali oz. ministeriali in kasneje kastelani, nato pa celjski. Zadnji celjski kastelan je bil Boltežar Liechtenberger, ki ga je po celjskih dobil v najem od deželnega kneza. Po njegovi smrti leta 1460 je grad dobil v dedni najem Ludvik Kozjaški. Za Kozjaki so bili deželnoknežji fevdniki vitezi Čušperški. Jurij Čušperški je bil leta 1555 poveljnik strelcev v hrvaški krajini. Gospodje Čušperški so izumrli v drugi polovici 16. stoletja, nato pa je šla gospoščina iz rok v roke. Grad so leta 1515 deloma opustošili uporni kmetje, a so ga dvajset let kasneje obnovili in utrdili zaradi turške nevarnosti. Leta 1573 so Čušperk ponovno razdejali kmečki uporniki. Fran Jaklič v zgodovinski povesti »Ljudska osveta« dogajanje postavi v čas kmečkega upora leta 1515, ko podložniki obračunajo z gradom in graščakom Henrikom na gradu Čušperk, ki se je hotel pozabavati z lepo vaščanko Alenčico Rmanovo. V 17. stoletju so fevdalci izgubljali na vojaškem področju, zato so se gradovi začeli seliti na dostopnejše kraje. Turjačani so grad na starem mestu opustili in sezidali novega v Čušperku. Nato se je zamenjalo nekaj manj pomembnih lastnikov, na koncu pa so ga spet dobili Turjačani. Od njih ga je leta 1798 kupil Ludvik pl. Lazarini, čigar rod izvira iz gradu Gutnek v župniji Podgradje pri Ilirski Bistrici. Baroni Lazarini so v svoje ime dodali še Čušperški "zu Zobelsberg". S to rodbino se je pozneje povezal skoraj izumrli rod Blagajev iz Boštanja (nemško Weissenstein). Tudi ta grad v Čušperku je bil porušen, ko so ga leta 1943 leta požgali partizani.

Grad Boštanj

Grad Boštanj (nemško: Weissenstein) stoji na vzpetini južno od kraja Grosuplje. Na mestu, kjer je bilo prazgodovinsko gradišče, so Lambergi verjetno že v 2. polovici 15. stoletja pozidali območje (v listinah je leta 1468 omenjen kot Karolova 'hiša'). Cesar Ferdinand I. je leta 1549 dovolil kranjskemu deželnemu upravitelju Jakobu pl. Lambergu, da sme na starem gradišču Zagradec zgraditi grad, kar kaže, da so Lambergi takrat predelali prvotno poslopje in ga do leta 1558 razširili ter obdali z obzidjem in obrambnimi stolpi. Leta 1644 so grad zastavili Erazmu pl. Engelshausu. Osem let pozneje ga je Janez Adam pl. Lamberg prodal grofu Eberhardu Leopoldu Ursini-Blagaju. Last grofov Blagaj je ostal do začetka 20. stoletja. Leta 1901 je gospoščino z gradom po smrti grofice Matilde Ursini-Blagaj podedovala njena nečakinja baronica Terezija Lauer-Lazzarini iz Solkana in v posesti Lazzarinijev je bil Boštanj do leta 1942, ko ga je Ludvik Lazzarini prepustil italijanski družbi Emona. Leta 1944 je bil grad požgan, po 2. svetovni vojni pa je bil nacionaliziran in imenovan v državno posestvo Boštanj, kasneje pa so večinoma posesti in travnikov prevzele Ljubljanske mlekarne.

Dvorec Lazarini

Ker v sedemnajstem stoletju ni bilo več zunanje nevarnosti, so graščaki smledniški Stari grad opustili in na mestu grajske pristave, v ravnini v Valburgi zgradili novo graščino, dvorec v renesančnem slogu, ki je sedanjo podobo dobil v času, ko je bil v lasti barona Franca Smledniškega. V viteški dvorani in kapeli so znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela. Na freskah v viteški dvorani so upodobljene štiri skupine antičnih bogov, ki predstavljajo letne čase. Družina Smledniških se je zaradi velikih gradbenih del na dvorcu in Kalvariji zadolžila in je morala zato posest leta 1795 prodati. S tem se je končalo pomembno, več sto let trajajoče obdobje baronov Smledniških. Graščino in posest so kupili baroni Lazariniji in v njihovi lasti je graščina še danes. (vir)

V dvajseto stoletje je smledniško gospostvo vstopilo precej zadolženo, kar je bila v precejšnji meri posledica nove gospodarske situacije, nastale po delni zemljiški odvezi leta 1848, zagotovo pa je k finančnem primanjkljaju prispevala tudi sanacija dvorca po velikonočnem potresu 1895. Na pragu prve svetovne vojne je lastništvo prevzel Henrik baron Lazarini (1874−1949). Skupaj s soprogo Gerto Kosler jima je v obdobju med obema vojnama uspelo izboljšati finančno situacijo, vzpostaviti cvetoče in moderno gospodarstvo, prav tako pa je bil novemu času prilagojen tudi dvorec sam (napeljava elektrike, kopalnica, …). Kljub nekaterim spremembam, ki jih je prinesel nastanek prve jugoslovanske države, so po pripovedovanju sodobnikov prebivalci smledniškega dvorca živeli dokaj umirjeno življenje, kar dokazuje tudi ohranjeno fotografsko gradivo.

Druga svetovna vojna je temeljito posegla tudi v življenje v dvorcu, najbolj radikalen rez pa je pomenila (tudi po takratni zakonodaji nezakonita) zaplemba dvorca in posesti leta 1945. Nova oblast na srečo dvorca ni prepustila propadu, temveč je v njem sprva uredila dom za vojne sirote, kasneje pa vzgojni zavod in osnovno šolo. Kakšen odnos so imeli novi prebivalci do stavbe, se da razbrati iz ohranjene korespondence spomeniškovarstvenih inštitucij. Za prva povojna leta je bilo značilno precej namernega uničevanja stavbe, nekaj najbolj problematičnih posegov pa je vseeno uspela preprečiti spomeniška služba. Ugotovimo pa lahko, da je bila večino povojnega obdobja stavba solidno vzdrževana, prilagoditve potrebam vzgojnega zavoda pa niso zahtevale večjih posegov v stavbno tkivo.

Leta 1990 je rodbini Lazarini uspelo doseči razveljavitev odločbe o zaplembi, s čimer se je za dvorec začelo novo obdobje. Novi/stari lastniki so v zadnjih dveh desetletjih objekt temeljito sanirali, poskrbeli za umetnostnozgodovinske in restavratorske raziskave, posebne pozornosti pa je bila deležna kvalitetna poznobaročna poslikava v viteški dvorani (delo Eustachiusa Gabriela), ki je bila v letih 2000−2007 temeljito restavrirana. Žal je bil januarja 2007 v dvorcu podtaknjen požar, ki je precej poškodoval poslikavo, ponovno restavriranje fresk pa je sedaj v zaključni fazi. Končanim restavratorskim delom pa bodo v prihodnosti sledili projekti za revitalizacijo dvorca. (vir)