Start My Family Tree Welcome to Geni, home of the world's largest family tree.
Join Geni to explore your genealogy and family history in the World's Largest Family Tree.

Polhograjski baroni (Billichgratz, Kunstelj, Khunstl)

« Back to Projects Dashboard

Project Tags

Top Surnames

view all

Profiles

  • Gregor Kunstelj (b. - 1639)
    Gregor Khunstl, ljubljanski župan v 17. stoletju, † 1639, Ljubljana. ( Wikipedia ) Khunstl je deloval kot ljubljanski svetnik, sodnik, višji mestni blagajnik in župan od l...

Polhograjski baroni, plemiška rodbina slov. pokolenja, s prvotnim imenom Kunstelj (Khunstl), dobila plemstvo 1646, baronstvo 1684, izumrla 1869. (Slov. biografija)

Njih predhodniki enakega imena, toda v nobenem sorodstvu z njimi, so bili v srednjem veku gospodje polhograjski, ki se omenjajo prvič v listinah 1261 (Stiški arhiv). O Wersu Polhogr. je izpričano, da je 1295 v družbi s hertenberškimi vitezi plenil po posestvih brižinskih škofov okoli Škofje Loke. Pozneje se omenjata v listinah izmed ostalih še Herman in Urh (1360), ki sta bila kranjska deželana in imela v lasti še Krško, Rečico in Sevnico. Urh je ok. 1384 prodal grad v P. Gradcu celjskim grofom, sam pa se preselil v Krško. Zadnja potomca tega rodu sta bila Rudolf (1402) in Ivan, ki je umrl okoli 1470.

Pradedje novega rodu polhograjskih baronov so bili slov. kmetje Kunstlji, izvirajoč iz Pungrta (Baumgarten) pri Škofji Loki. Ok. 1510 se je odselil iz Pungrta v Škofjo Loko Miklavž. Njegovi sinovi in vnuki so tam obogateli s fužinarstvom in trgovino (Jurij K., Lenart K.) ter postali mestni svetovalci (Urban K., Miklavžev sin) in mestni sodniki (Jurij K., Urbanov sin). Miklavžev sin Matevž je imel sinova Jurija, ki je postal odvetnik v Šk. Loki (nobilitiran s priimkom von Winkel), in Antona (gl. spodaj). Šk.-loški Kunstlji so se odlikovali tudi v vojnih pohodih na Ogrskem, Erdeljskem in Šleziji, tako stotnik Gregor K., ki je 1604 padel pri naskoku na Veliki Varadin, furir Janez K., ki je padel pri Schweidnitzu v Šleziji in Jurij K., ki je napredoval v vojnah zoper Rakoczyja na Ogrskem do majorja. V začetku 17. stoletja sta se brata Janez in Gregor K., sinova šk.-loškega meščana Antona K. (Miklavževega vnuka), preselila v Lj. — I. Janez je bil v kupčijskih zvezah s Trstom in 1638–59 član notranj. mestn. sveta v Lj. Od njegovih sinov se je poročil dr. Janez Anton K. 1651 z Ano Uršulo pl. Grundler, od njegovih vnukinj pa Ana Genovefa (1690) z dr. Ivanom Štefanom Florjančičem plem. Grienfeld. — II. Gregor je ok. 1610 ustanovil v Lj. na Sv. Petra cesti (danes št. 5), trgovino z dežel. pridelki in vinom ter hitro obogatel. Zadobivši 1613 lj. meščanstvo, je vzel v zakup tudi desetino 37 kmetij v kamniškem okraju, podložnih lj. meščan. špitalu, ter povečal svoje premoženje tako, da si je nakupil v Lj. celo vrsto hiš in posojeval denar dež. stanovom. Poleg vpliva, ki mu ga je dalo rastoče premoženje, so mu tudi vojaški čini njegovih sorodnikov (gl. zgoraj) večali ugled med lj. meščanstvom. Že 1615 je postal član zunanjega mestn. sveta, 1621, 1622, 1626 in 1627 je bil mestni sodnik, 1628–37 član notranj. mestn. sveta, 1638 pa je bil izvoljen za lj. župana, kar je ostal do svoje smrti. Poročen v drugem zakonu (1618) z Marijo, hčerko Jurija Žige plem. Stemberga, je imel iz tega zakona poleg 5 hčerk sina edinca Mark Antona. Leto dni pred smrtjo je ustanovil 10. avg. 1638 kapelo in oltar v tedanji avguštinski (danes frančiškanski) cerkvi, posvečeno njegovemu patronu sv. Gregorju, sv. Luciji, sv. Štefanu in sv. Lovrencu, ter dal zgraditi v njej (2. na listni strani) grobnico za sebe in svoje potomce. Po Gregorjevi smrti (konec okt. 1639) je podedoval njegov sin Mark Anton I., r. ok. 1619, njegovo veliko premoženje. Obenem s stricem Janezom K. (gl. zgoraj I) je dosegel 1646 plemstvo s priimkom pl. Baumgarten (diplom cesarja Ferdinanda III., izdan v Požunu 16. okt. 1646, ohranjen v Narodnem muzeju v Lj.). Janez K. in Mark Anton K. sta postala s tem ustanovitelja dveh vej plemenitih Kunstljev, od katerih je Janezova († 1656) ugasnila sredi 18. stoletja, Mark Antonova pa v 2. polovici 19. stoletja. Mark Anton se odslej ni več ukvarjal z očetovo trgovino, pač pa je večal podedovano premoženje z nakupi graščin ter s finančnimi operacijami, zlasti s posojili deželi, ki so ga dovedla v stike z dež. stanovi. Te stike je poglobil z ženitvami v rodbine visokega kranj. plemstva. Ko je 1657 kupil od vitezov Troppenau gospostvo Polhov Gradec z inkorpor. posestvom Lesno brdo pri Horjulu, se je 1658 poročil z Ano Elizabeto grofico Engelshaus, po njeni smrti pa 1665 z Ivano Sibilo baronico Gall z Rožeka. Upoštevajoč njegove zasluge za deželo, so mu dež. stanovi 19. febr. 1660 podelili kranj. deželanstvo. Kmalu na to je postal tudi prisednik dež. sodišča. V pozni življenjski dobi je dosegel baronstvo (diplom cesarja Leopolda I. z dne 7. apr. 1684), s priimkom von Billichgratz zu Baumkirchnerthurm und Hilzenegg (imena njegovih graščin in posestev). Obenem je dobil pravico, namesto dosedanjega K.-evega grba rabiti grb izumrlega rodu (gl. zgoraj) polhogr. gospodov (poveznjen samostrel s puščico na tetivi). Odsihmal se je Mark Anton zadrževal na svojih gradovih v Polh. Gradcu in Lesnem brdu. Zelo izobražen, si je bil na potovanjih po Italiji pridobil še poseben smisel in nagnjenje do znanosti in umetnosti. Po Valvasorju (VI, 56) je priobčil v svoji mladosti spis Akademische Exercitien, ki pa se ni ohranil. Z izbranim umetniškim okusom je prenovil svojo polhogr. graščino, sezidal v njej hišno kapelico, okrašeno s prelepimi ornamenti, na dvorišču pred gradom pa angleški stolp in sloviti Neptunov vodnjak, eno najlepših del te vrste na Kranjskem. Lesno brdo je sploh na novo sezidal, premestivši sedež bližnjega razpadajočega Baumkirchnerjevega gradu na ugodnejše mesto (Valv., XI, 227). Tudi je radodarno podpiral cerkveno umetnost v Polh. gradcu in okolici. L. 1691 je postal odbornik dežel. stanov. U. je 24. nov. 1693. V oporoki z dne 25. nov. 1685 je pretvoril polhogr. gospostvo v fidejkomis. Od njegovih 5 hčerk so 3 postale redovnice, hčerka Marija Eleonora, poročena z Valvasorjevim prijateljem in graditeljem gradu Bokalce, Wolfom Žigo baronom Strobelhofom, pa je 1698 z vsoto 10.000 fl. položila prvi temelj za ustanovitev uršulin. samostana v Lj. Od Mark Antonovih sinov sta si izbrala duhovski poklic Filip Gotard, ki je vstopil v jezuitski red, in Franc Bogomir (roj. 1672), ki je po doseženem jurid. doktoratu postal kanonik in pozneje stolni dekan v Lj., kjer je pod Dolničarjevim vodstvom duhovno in z izdatnimi svojimi prispevki tudi gmotno podpiral zidanje lj. stolnice. Tudi je mnogo prispeval za zidanje romarske cerkve na Dobrovi, ki jo je obdaroval z ustanovnimi mašami. U. je 23. marca 1730 v. Lj in bil pokopan v stolnici, v kripti zaslužnih kanonikov. Od ostalih Mark Antonovih sinov je prevzel očetovo dediščino drugorojeni sin Mark Anton II., r. 30. jan. 1673, poročen 2. jun. 1698 s Frančiško Eleonoro grofico Blagajevo. Zgradil je župni cerkvi v Polh. gradcu pod velikim oltarjem novo grobnico, staro grobnico v Lj., kjer je počival njegov ded Gregor Kunstelj, pa je 1702 prodal dr. Ivanu Štefanu pl. Florjančiču, odvetniku dež. ograjnega sodišča. Marka Antona II. je nasledil njegov sin Mark Anton III., r. 19. maja 1713, poročen 21. apr. 1736 z Marijo Rozalijo Dorotejo Hvalico (Qualizza) pl. Quellenberg, r. 1714 v Postojni, ki mu je prinesla v zakon 14.000 fl. dote. Tudi kot glavni prejemnik (General-Einnehmer) na Kranjskem si je svoje premoženje znatno povečal. Po tradicijah svojega rodu je ljubil umetnost in razkošje, pa tudi radodarno podpiral cerkveno umetnost, zlasti ob zidanju in opremi nove župne cerkve v Polh. gradcu (1740–4). Umrl je 26. maja 1789 v Lj. Nasledil ga je njegov sin Jožef Anton, r. 17. maja 1752. Prejšnje bogastvo rodu se je že ob prevzemu dediščine znatno zmanjšalo. Iz zakona z Jožefo grofico Gallenberg (26. nov. 1781) so se Jožefu Antonu P. rodili 4 sinovi, ki so vsi mladi pomrli; od hčerk sta se omožili najstarejša hči Cecilija 2. jul. 1805 z Aleksandrom Karlom grofom Auerspergom na Turnu pri Krškem ter postala mati pesnika in politika Antona grofa Auersperga, po svoji hčerki Tereziji Ceciliji pa babica poznejšega dež. predsednika Aleksandra grofa Auersperga. Njena mlajša sestra Antonija, r. 10. junija 1791, je po smrti svojega očeta (23. marca 1808) skupaj s sestrami Cecilijo, Zofijo, Ano in Marijo podedovala dokaj zadolženo polhogr. gospostvo (Lesno brdo je bil Jožef Anton že prej prodal). Dne 8. sept. 1808 se je poročila sloveča krasotica z grofom Rihardom Blagajem z Boštajna pri Grosupljem, ki je okrepil gmotno stanje polhogr. gospostva, ne da bi zahteval sebi v prid spremembo pri lastništvu graščine. — O njegovem blagodejnem vplivu na kulturne in gospodarske razmere v Polh. Gradcu gl. PV 1940, 6–13. Blagajeva nista zapustila otrok (sinova sta jima mlada u.); s smrtjo Antonije grofice Blagaj (30. jun. 1869 v Lj.) pa je ugasnil rod polhogr. baronov. Polhogr. graščino je podedoval sin njene nečakinje Terezije, Aleksander grof Auersperg, od 1872 dež. predsednik na Kranjskem. Po njegovi smrt (19. marca 1874) je prešla graščina na njegovo vdovo Zofijo in hčerki Gabrijelo in Marjano, ki so jo 3. nov. 1875 prodale Alojziji Urbančičevi, r. Altmann, drugi ženi graščaka Jankota Urbančiča iz Preddvora.