Anton Dermota

Anton Dermota, slovenski operni in koncertni pevec lirski tenorist, orglavec in pedagog, * 4. junij 1910, Kropa, Slovenija, † 22. junij 1989, Dunaj, Avstrija. Dermota je bil eden največjih slovenskih opernih pevcev, ki sta ga odlikovala lep glas z dognano pevsko-tehnično kulturo in dolga ter bogata pevska kariera tako v slovenskem kot v evropskem merilu. Po drugi svetovni vojni je slovel kot eden najboljših interpretov likov v Mozartovih operah. Življenje: Na ljubljanskem konservatoriju je študiral kompozicijo in orgle, solopetje pa na Dunaju pri Mariji Radó. Kot solist je prvič nastopil v sezoni 1930/1931 na odru ljubljanske Opere; pel je v manjših in srednjih vlogah. Že leta 1936 je debitiral v Dunajski državni operi, katere član je ostal vse do upokojitve, t.j. skupno 45 let. Prvi velik uspeh je doživel leta 1938 na salzburških slavnostnih igrah z vlogo Don Ottavia. Šele po drugi svetovni vojni se je začela njegova mednarodna kariera. Tako je nastopil v Covent Gardenu, Scali, v Rimu, San Carlu, Teatro Colon, Parizu in Metropolitanski operi. Leta 1954 je koncentiral po Avstraliji. Za svoje delo je prejel številna odlikovanja in priznanja po vsem svetu. Posnel je tudi nekaj gramofonskih plošč z najznačilnejšimi vlogami. Ukvarjal se je tudi s pedagoškim delom. P (izbor): Kammersänger 1946; Cross časti za znanost in umetnost leta 1959; Nicolai medalja 1960; Naziv profesor leta 1965; Častni član Dunajske državne opere leta 1969; Častna medalja mesta Dunaj v zlatu leta 1971; Zlato dekoracija Dunaju leta 1976; Velika Srebrna medalja Republike Avstrije leta 1977. Še pri svojih sedemdesetih je v Dunajski državni operi nastopil v vlogi Tamina iz Mozartove Čarobne piščali. Poročen je bil s pianistko Hildo Berger von Weyerwald, s katero sta imela tri otroke. Najstarejša Jovita, igralka, je leta 2012 v avstrijskem gledališkem muzeju pripravila razstavo o svojem očetu z naslovom Anton Dermota: življenje pevca.

Anton Dermota: življenje pevca v sliki in besedi: izdano leta 1978,  drugi ponatis leta 1982. Milan Ilić, Dunaj tor, 10.04, 12:00

Pianistka Hilda Dermota, rojena Berger von Weyerwald, bo junija letos praznovala svoj stoti rojstni dan v krogu številnih potomcev. Prav takrat bodo na Dunaju pripravili razstavo o njenem možu Antonu Dermoti, glasbeniku slovenskega rodu, enem najbolj znanih vokalnih izvajalcev Mozartove glasbe v 20. stoletju.

Razstavo »Anton Dermota: življenje pevca« si bo v Avstrijskem gledališkem muzeju mogoče ogledati do 10. decembra letos. Razstavo je pripravila Jovita Dermota, igralka, ki živi v Münchnu in na Dunaju, najstarejša od treh otrok Antona in Hilde Dermota. V dveh dvoranah visi dvajset panojev s fotografijami in z biografskimi besedili ter odličen portret Dermote, risba Božidarja Jakca. V tretji dvorani predvajajo dokumentarni film s prizori iz zadnjih let umetnikovega življenja: Dermota sprva v slovenščini pripoveduje o svojem življenju, nato tudi v nemščini o svojem delu, nazadnje pa prepeva, medtem ko ga žena spremlja na klavirju.

Anton Dermota (1919–1989), rojen v Kropi pri Radovljici, je bil že v otroštvu navdušen nad cerkveno glasbo. Študiral je za organista in postal član opernega zbora v Ljubljani. Leta 1934 je dobil štipendijo za nadaljevanje študija na Dunaju – mestu, v katerem se je popolnoma posvetil petju, si ustvaril družino in živel do konca življenja. Septembra 1936 je podpisal pogodbo z Dunajsko državno opero in v njej debitiral v Mozartovi Čarobni piščali. Takoj so mu ponudili, da bi nastopil tudi na Salzburškem festivalu v vlogi Zorna iz Mojstrov pevcev nürnberških Richarda Wagnerja, dirigent je bil Arturo Toscanini.

Jugoslovanski državljan ?med drugo svetovno vojno

Dermota je ostal zvest Dunajski državni operi prihodnjih 45 let, vse do konca svoje operne poklicne poti. »Pevec, ki štiri desetletja poje v isti operni hiši, mar vam to ne zveni že kot legenda?« se je spraševal nek glasbeni kritik. Čeprav je bil zelo priljubljen pri občinstvu, prvih nekaj let na Dunaju Dermoti ni bilo lahko. Iz državne opere so po aneksiji Avstrije Hitlerjevi Nemčiji leta 1938 odpustili vse glasbenike judovskega rodu, več kot dvesto ljudi. Med pogovorom za Delo je Jovita Dermota povedala, da je bilo očeta med letoma 1938 in 1945 zelo strah, ker je vedel, da bi se ga kot Slovenca z jugoslovanskim državljanstvom lahko lotili nacisti.

Dermota je med drugo svetovno vojno ostal na Dunaju. Hilda Dermota je takrat rodila dve hčerki (sin se je rodil kasneje, leta 1948). Vojne še ni bilo konec, ko je na Dunaju 1. maja 1945, kmalu po tem, ko so mesto osvojile enote Rdeče armade, opera spet začela delovati. Vsa gledališča Tretjega rajha so pred tem, septembra 1944, po Goebbelsovem ukazu zaprli zaradi »totalne vojne«. Državna opera je bila marca 1945 med letalskim bombardiranjem težko poškodovana, zato je Dermota nastopil na začasnem odru v gledališču Theater an der Wien. Na odru brez kulis je igral Jacquina v Beethovnovem Fideliu. Na razstavi si lahko ogledamo fotografije Dermote iz te in nekaterih drugih predstav na Dunaju in v Salzburgu ter iz nekaterih nastopov na gostovanjih: v Mozartovih operah Don Giovanni (1938), Cosi fan tutte (1940) in Čarobna piščal (1948), v Smetanovi Prodani nevesti (1940), Puccinijevi Manon Lescaut (1949), Evgeniju Onjeginu Čajkovskega (1951) in Pfitznerjevi Palestrini (1977).

Po vojni je imel Dermota nekaj težav. Na prvem gostovanju po Južni Ameriki leta 1948 sploh ni smel zapustiti ladje v pristaniščih, v katerih se je ladja ustavljala, ker ni imel vizuma. »Takrat je začel razmišljati o tem, da bi zaprosil za avstrijsko državljanstvo, in ga kmalu tudi dobil,« nam pove Jovita.

Kmalu po vojni so v državni operi ustanovili dunajski Mozartov ansambel, eden njegovih ključnih članov pa je bil prav Dermota. Pri interpretaciji Mozartove glasbe so namesto prostornega orkestrskega zvoka bolj poudarjali kakovost komorne glasbe in razvijali jasnejši, lahkotnejši zvok ter uveljavljeni »dunajski slog«. Dermoto so leta 1946 razglasili za »komornega pevca« pa tudi kasneje je prejemal številna priznanja, umetniške nagrade in visoka odlikovanja več držav. Od leta 1966 je z ženo predaval na Akademiji za glasbo (danes Univerza za glasbo). Leta 1978 je objavil avtobiografijo v nemščini, slovenski prevod Tisoč in en večer: Iz življenja poklicnega pevca pa je leta 1985 objavila Mohorjeva založba iz Celja.

Dermota je svojo zadnjo operno vlogo, Tamina iz Čarobne piščali, odigral leta 1981. Umrl je na Dunaju junija 1989, kmalu po svojem 79. rojstnem dnevu. Pokopali so ga na pokopališču dunajske občine Hietzing (D.gasse (Wien XIII) ob vrtu dvorca Schönbrunn. Tu leži v dobri družbi, saj je na tem pokopališču pokopanih več drugih kulturnih velikanov: skladatelj Alban Berg, pisatelj Franz Grillparzer, slikarja Gustav Klimt in Koloman Moser, arhitekt Otto Wagner idr.

Njegov brat je bil pevec Gašper Dermota.