Anton Vakselj

http://wiki.fmf.uni-lj.si/wiki/Anton_Vakselj

Anton Vakselj se je rodil 9.12. 1899 v Ljubljani. Po maturi na I. državni gimnaziji je bil najprej dve leti vpisan na tehniški fakulteti tedaj ustanovljene univerze v Ljubljani, nakar se je preusmeril na matematiko in diplomiral v oktobru 1922 na tedanji filozofski fakulteti. Bil je prvi diplomant z matematičnega področja. Že leto kasneje je doktoriral iz matematike z disertacijo: Doneski k teoriji linearne diferencialne enačbe drugega reda s štirimi singularnimi točkami, kar je prvi doktorat iz matematike na tej univerzi. Hkrati z dveletnim študijem v Parizu je postal asistent na filozofski fakulteti ljubljanske univerze in to delo opravljal do leta 1925. Od tedaj pa do konca vojne pa je služboval na mestni ženski gimnaziji kot profesor matematike in fizike, nekaj časa pa celo kot uradnik na mestnem finančnem oddelku v Ljubljani. Po vojni je leta 1946 postal redni profesor za matematiko tehniške fakultete univerze v Ljubljani. Od leta 1960 je nadaljeval univerzitetno delo na fakulteti za strojništvo, vse do leta 1972, ko se je upokojil. Honorarno je nekaj časa poučeval še diferencialno geometrijo in teorijo grup na oddelku za matematiko. Umrl je leta 1987. Znanstveni opus Antona Vakslja obsega 18 člankov, objavljenih v mednarodnih revijah, eno knjigo in dvoje skript. Ukvarjal se je z različnimi področji teorijske matematike; z diferencialno geometrijo, analitičnimi funkcijami in algebro. V diferencialni geometriji sta ga zanimali teorija prostorskih krivulj in teorija ploskev. V algebri je obravnaval faktorske polgrupe kot posplošitev pojma faktorske grupe. Zanimiva je njegova matrična razlaga vektorjev, ki jo v izbrušeni obliki prinaša njegova knjiga z naslovom Osnove matematike s podnaslovom Število – limitni proces. Iz te knjige izhaja tudi avtorjev svojski odnos do matematičnih osnov, kar je zmeraj poudarjal tudi pri predavanjih. V teoriji analitičnih funkcij je pomembna njegova razprava o aproksimativnem vedenju analitične funkcije glede na bilinearno substitucijo, kjer je našel formalno analogijo z vedenjem prostorske krivulje.