Baron Andrej Winkler

Poročna knjiga 2. https://data.matricula-online.eu/sl/slovenia/ljubljana/cerknica/002...

ob 100-letnici Andrejevega rojstva - Slovenski narod, 8.11.1925, stran 2: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-OPYHV1NJ/5ec2dde1-364f-41...

vir: Slovenski biografski leksikon Winkler Andrej, politik, r. 10. [ne 9. !] nov. 1825 pri Nemcih v Trnovskem gozdu posestniku in trgovcu Jerneju in Katarini r. Voug, u. 16. marca 1916 v Gradcu. Osn. šolo in gimn. je obiskoval v Gor. (mat. 1844), pravo študiral do 1849 na Dunaju. V dij. letih se je deloma preživljal kot domači vzgojitelj v Gor., 1847 bil domači učitelj pri Auerspergih v Lj. in na Igu, 1848–9 pristav na gor. gimn. in si na tečajih pri prof. J. Premruju pridobil temeljito znanje slovenščine. V Gor. je bil odbornik Slavjanskega bralnega družtva in o njem poročal (Sja 1848, 197), v čl. Novi slovenski besednik (Sja 1849, 198) priporočal naslonitev na južnoslovanske jezike. 1849 je stopil v sodno službo v Gor., 1850 opravil sodni izpit v Trstu, 1854 postal aktuar v Kanalu, 1857 pristav v Sežani, 1858 se vrnil v Gor. in v splošno zadovoljstvo uredil zemljiško odvezo za gor. deželo. Bil je 1862 soustanovitelj Slov. čitalnice v Gor. in do 1866 njen predsednik, 1864–76 odbornik SM. 1865 je bil postavljen za okraj. predstojnika v Krminu (1866 je prejel Franc-Jožefov viteški red), 1868 za okraj. glavarja v Tolminu (od 1871 tudi namestniški svetnik v Trstu), kjer je takoj začel z občinami uradovati slov. in si pridobil veliko zaslug zlasti z gradnjo cest. 1874 je bil premeščen k namestništvu v Trst (1875 postal dvorni svetnik) in vodil referat za dež. kulturo in bogočastje. 1876 je prišel k upravnemu sodišču na Dunaj, od 5. maja 1880 do 7. okt. 1892 bil dež. predsednik na Kranjskem. Nato je živel v Gor., poleti v svoji vili v Tolminu. Po izbruhu vojne z Italijo 1915 se je preselil v Gradec.

Goriški poslanec. Z nastopom ustavne dobe je bil W. 1861 izvoljen v gor. kmečkem vol. okraju v dež. zbor in kot edini Slovenec v dež. odbor. Ponovno je bil izvoljen 1867, 1870 (tolminski kmečki vol. okraj) in 1876 (skupina slov. trgi). V zboru je 1861 dosegel sklep, da se uvede s slov. občinami slov. dopisovanje (prim. N 1861, 250–1, 258–9) in začel kot dež. odbornik slov. uradovati. Sodeloval je zlasti pri novem volilnem redu 1866, s katerim se je ločila veleposestniška kurija na slov. in ital. del s po tremi poslanci, s čimer je bila v dež. zboru zmanjšana ital. premoč (gl. N 1866, 13, 21–3). S pomočjo dež. glavarja V. Paceja je 1869 dosegel z Italijani sporazum, da se je uvedla sloven. v poročila odsekov in sejne zapisnike ter sploh skrbel, da je bilo slov. besedilo gor. zakonov vzorno. Vendar je W-jeva pomirljiva politika zadela na odpor mlajše radikalne struje; ko z večino slov. poslancev jeseni 1869 ni podpisal interpelacije J. Tonklija za zedinjeno Sjo, so graški študentje tudi njemu izrekli nezaupnico.

Jeseni 1873 je bil v ožji volitvi proti Tonkliju izvoljen še v drž. zbor, pri čemer je bil deležen mladoslovenske in vladne podpore. Zelo so mu zamerili, da se je na Dunaju pridružil vladni nem. liberalni stranki in se zaradi službenega položaja vedno bolj vdajal vladni politiki. Vendar ni nikoli izdal slov. narodnega programa. Svojemu ljudstvu je skušal koristiti z gospod. drobtinami, ker večjih pridobitev ni mogel doseči. Pred novimi volitvami v drž. zbor 1879 (jun. je na Dunaju izdal propag. volilno brošuro) se je pojavil proti njemu velik odpor. Proti so mu postavili za kandidata F. Povšeta, a je bil W. le izvoljen. Poslej je v drž. zboru nastopal samostojno, vendar v vseh nar. vprašanjih složno z drugimi slov. poslanci.

Kranjski deželni predsednik. Kmalu po nastopu Taaffejeve vlade je bil W. imenovan (18. marca 1880) za dež. predsednika na Kranjskem; pred njim je bil F. Kallina. Odložil je drž. in dež. poslanski mandat in se s posebnim oklicem poslovil od volilcev (prim. SN 1880, št. 72). Vodstvo dež. vlade je prevzel 5. maja. V nagovoru dež. uradnikom je zahteval, naj se ne vmešavajo v politiko. Župane je pozdravil s slov. okrožnico in ukazal okrajnim glavarjem, naj s slov. župani dopisujejo slov. (SN 1880, št. 104). Sicer pa je moral nastopati sila previdno, kajti Nemci so imeli večino v dež. zboru, v lj. občinskem svetu, v dež. šol. svetu, trg. in obrtni zbornici itd. Vodilno uradništvo je bilo povsod nem. ali nemškutarsko in prav tu je W. dosegel važne osebne spremembe, s katerimi je spodnesel stebre nem. nadvlade na Kranjskem. 1881 je bil dež. glavar F. Kaltenegger, zagrizen Nemec, premeščen na Dunaj, prosluli litijski glavar J. F. Vesteneck pa v Gradec, 1884 je bil upokojen predsednik dež. sodišča nemškutar A. Gertscher, odšlo je še več podobnih. V domovino pa so se polagoma vrnili preganjani slov. profesorji (K. Glaser, F. Šuklje, J. Šuman). Na lj. učiteljišču je bil za večino predmetov uveden slov. jezik, lj. ljudske šole so postale iz utrakvističnih slov., zato pa so se poleg njih ustanovile čisto nemške. 1884 je bil za Nemcem R. Pirkerjem imenovan za dež. šol. nadzornika Slovenec J. Smolej in 1888 so bili končno postavljeni samo slov. šol. nadzorniki. Odprti sta bili v Lj. 1888 slov. obrtna šola in 1892 samostojna slov. nižja gimn. Po 12 letih je prišla 1881 v slov. roke trgovska in obrtna zbornica. 1882 so Slov. zmagali v vseh treh razredih v lj. občini in po 14 letih je Lj. spet dobila slov. župana P. Grassellija.

Po 6-letnem dež. zboru z nem. večino so pri volitvah jun. 1883 zmagali Slov. Dež. glavar je ostal zdaj na slov. listi izvoljeni nem. grof G. Thurn-Valsassina, po njegovi smrti 1888 ga je nasledil J. Poklukar. Ko je bila okt. 1883 po prizadevanju F. Šukljeta in J. Kersnika dosežena verifikacija treh nem. veleposestniških mandatov, katerih razveljavljenje bi lahko nevarno omajalo W-jev položaj, je prišlo v liberalnem delu nar. stranke do ločitve na »elastike« in »radikalce«, ki se je še poglobilo ob vprašanju denarja za pouk neobvezne nemščine. Najradikalnejši V. Zarnik je v protest odložil mandat. W. je začel febr. 1884 izdajati v Šukljetovem uredništvu LL (izhajal kot večerna priloga uradne LZg) kot protiutež Sn (1884–7), ki ga je ustan. radikalec I. Hribar. Ta kranjski prepir se je zanesel tudi na Gor., kjer je imel W. že stare nasprotnike, mdr. S. Gregorčiča in posebno F. Erjavca. Po Šukljetovem odhodu na Dunaj v zač. 1885 je LL ur. do okt. F. Zbašnik, s koncem 1885 pa je W. list ustavil. Naslednje leto sta se frakciji tudi formalno pobotali in slov. vladne stranke je bilo konec. W. je niti ni več potreboval, kajti po Zarnikovem odstopu ni bilo v dež. zboru nobenega radikalca, pri dunajski vladi pa mu je njihovo nasprotovanje kvečjemu koristilo. Tako si je W. kmalu dobro utrdil položaj in dosegel tudi v duhu vladnih načel pomiritev polit. razmer na Kranjskem. V priznanje za uspehe je ob cesarjevem obisku Kranjske jul. 1883 dobil red železne krone II. stopnje in s tem baronstvo, Lj. pa ga je imenovala za častnega meščana.

V nasl. letih se je W. vedno bolj posvečal splošnim upravnim zadevam. Pospeševal je ustan. novih šol, gradnjo cest, urejanje hudournikov in razdelitev skupnih zemljišč, posebne zasluge si je pridobil pri pogozdovanju kraških goličav na Notranjskem in Kočevskem. Kot prej v Gor. je tudi sedaj posvečal veliko skrb jezikovni pravilnosti vladnih razglasov in dež. zakonov, pri čemer mu je bistveno pomagal F. Levec, ki je od 1880 slovenil razglase kranjske vlade in njene predloge za dež. zbor. Zlasti zaradi tega je SM 1892 W-ja izvolila za častnega člana. Pri novih volitvah v dež. zbor 1889 so razen v veleposestvu spet zmagali Slov. in dež. glavar je ostal Poklukar. Po njegovi smrti 1891 je W. predlagal za glavarja Kersnika, vendar je ta bil preveč naroden za Taaffeja, ki je po porazu staročehov iskal nove zaveznike med nem. ustavoverci. Glavar je postal konservativec O. Detela.

Z novo Taaffejevo politiko so bili šteti tudi dnevi W-jevega predsednikovanja. Nem. ustavoverci so na odločen pritisk kranjskih Nemcev – njihov voditelj J. Schwegel je sam računal na predsedništvo – zahtevali njegov odstop. W. je moral prositi za upokojitev; nasledil ga je Nemec V. Hein. V priznanje je prejel veliki križ Franc Jožefovega reda. V poslovilnem govoru na polit. uradništvo je W. odkrito zavrnil tožbe domačih in vnanjih Nemcev o zatiranju in ostro obsodil zmago slavno pisanje nem. časopisja ob njegovem odhodu (SN 1892, št. 244).

»Era Winkler« je v slov. zgod. pomembna doba. Prvič in zadnjič pod Avstrijo je bil vodja drž. uprave na Kranjskem narodno zaveden Slovenec. Kot predstavnik centralne vlade in vladarjev namestnik je imel močno vezane roke navzgor, kjer so ga vrh tega stalno črnili kot zatiralca nem. življa na Kranjskem, navzdol pa mu je bilo v veliko oviro še vedno pretežno nem. uradništvo, ki mu ni bilo nikdar resnično vdano. Kljub temu je z ugledom kot odličen pravnik, skrajno pošten in nepristranski uradnik ter s taktično umerjenim nastopom dosegel za deželo, kar je bilo v tedanjih razmerah mogoče. To so mu priznali ob upokojitvi vsi. S (1892, št. 232) je zapisal, da je imel vselej najboljšo voljo, žal pa mu je večkrat manjkalo energije. SN (1892, št. 232 in 233) mu je sicer zameril, da ima nemške sinove, vendar mu priznal, da je bil v srcu vedno pravičen in naklonjen svojim Slov. ter da niso nikdar dvomili o resni in pošteni W-jevi volji uresničiti na Kranjskem popolno nar. enakopravnost.

Prim.: r. matice ž. Trnovo (ž. u. Solkan); Gabršček I; Glaser III, 118–9; Hribar; Lončar; Pol stoletja 119–28 (z lit.); Prijatelj Kersnik; isti, SKSZ; Šuklje I–II; isti, Sodobniki; Vošnjak; S 1880, št. 33; 1916, št. 63 in 131; 1925, št. 254; SN 1880, št. 67; 1916, št. 63; 1925, št. 255; I. Lavrenčič, Anton baron Winkler, 1890 (iz Drobt. 1890, 101–13, s sliko); LZg 1890, 511–2, 519–20, 1565–6; 1892, 2091–2; N 1890, 89–90; LW 1892, št. 636 in 638–9; INK 1894, 63–7 (s sliko); E 1916, št. 79; H. Tuma, Iz mojega življenja, 1937; M. Gorše, Doktor V. Zarnik, 1940, 160–5, 170–3; F. Koblar, Simon Gregorčič, 1962; V. Melik, Volitve na Slov., 1965, 372, 374–5, 377; Pisma F. Levca I–III, 1967–73; Zgod. Slovencev, 1979. S. K. + Melik

Silvo Kranjec, Vasilij Melik

dodatni viri: https://ojs.inz.si/pnz/article/view/212/354