Start My Family Tree Welcome to Geni, home of the world's largest family tree.
Join Geni to explore your genealogy and family history in the World's Largest Family Tree.

Project Tags

view all

Profiles

GROFJE ANDEŠKI, VOJVODE MERANSKI – BAVARSKA PLEMIŠKA RODBINA IN VISOKI SREDNJI VEK NA NAŠIH TLEH

(vir)

Na južnem Bavarskem, nedaleč od mesta München, se nad tipično bavarsko pokrajino dviga sveta gora Andechs. Že stoletja je cilj mnogih romarjev, prvotno pa sedež slavne dinastične rodbine – grofov Andeških. Ti so ime Andechsa, predvsem s pomočjo uspešnih možitev njihovih hčera, ponesli po Evropi - na Madžarsko, v Francijo, Burgundijo, na Južno Tirolsko, Frankovsko, v Istro in nazadnje v deželo Kranjsko. Zgodba Andeških na Kranjskem je tesno povezana s Kamnikom; ko je zaradi ženitve z Weimar-Orlamündsko dedinjo Sofijo grof Bertold II. Andeški pridobil posesti na Kranjskem, je njihov sedež prenesel v Kamnik. Mesto pod Grintovci je tako postalo upravni in sodni sedež dežele Kranjske. Začelo se je obdobje, ki je mesto pripeljalo do najvišje točke v njegovi srednjeveški zgodovini.

Grof Rasso – mitični prvak rodbine

Začetki obstoja rodbine, ki segajo v 10. stoletje, so tesno povezani z obstojem grofa Rassa, legendarne osebnosti, praočeta dinastije Andeških. Po izročilu iz 10. stoletja predstavlja Rasso simbolno figuro upora proti Madžarom, ki so kar pol stoletja vpadali na Bavarsko in povzročali strah in nemir. Zgodba o Rassu je sestavljanka resničnosti in pesnitev o tej legendarni osebnosti. O nobenem izmed članov dinastije ni namreč znanega tako malo. Leta 950 se v virih pojavlja grof Rasso, ustanovitelj benediktinskega samostana Grafrath, v katerem je kot menih tudi umrl. V glavnem oltarju cerkve še vedno hranijo njegove relikvije, pred prezbiterijem pa je v tla vzidana njegova nagrobna plošča. Z grofom Rassom je tesno povezan tudi nastanek zaklada na sveti gori Andechs. S svojih križarskih pohodov je namreč prinašal domov relikvije. Z njimi je predvsem želel podložnikom približati dragocenosti Svete dežele. V poznejših časih so številni nasledniki, člani rodbine Andeških, nadaljevali njegovo tradicijo in s tem ustvarili andeški zaklad – dragocenosti, zaradi katerih so verniki začeli romati na goro Andechs.

Začetki Andeških na Bavarskem

Kot pri številnih dinastičnih rodbinah tudi pri Andeških začetki niso natančno opredeljeni. Nedvomno je, da so imeli prvotno svoj sedež v Diessnu in da so se v Andechs preselili pozneje. Kljub preselitvi pa je diessenska cerkev še vedno ostala izvorni sedež grofov, saj so tam v letih 1110–1120 pa vse do njihovega zatona pokopavali člane rodbine. Leta 1992 so med obnovo cerkve odprli nagrobno ploščo z napisom Sepulchrum fundatorum (grob ustanoviteljev), ki je bila položena ob prezbiteriju. V skupnem grobu so našli 13 okostij odraslih članov družine in neznano število otroških. Sveti in blaženi člani družine pa so bili pokopani na stranskih oltarjih cerkve v Diessnu in Andechsu. V bližini cerkvene ustanove v Diessnu so grofje imeli grad Schatzberg, ki so ga po preselitvi porušili vse do temeljev (1158) predvsem zaradi nevarnosti, da bi zapuščeni grad naselili kateri izmed njihovih nasprotnikov. Z gradu se ni ohranilo ničesar. Kar je ostalo kamenja (ruševin) do 17. stoletja, so ga uporabili za gradbeni material pri gradnji bližnje kapele. Leta 1050 se Bertold I. in Oto I. še vedno imenujeta »comites de Diezan«. Grofje Diessenski so svoje posesti načrtno širili na bližnja in daljna območja. Vzrok njihove selitve na jugozahodni del jezera Ammer pa ni povsem znan. Domnevno naj bi bil Andechs boljša strateška točka kot Diessen. Čas vzpona rodbine je vezan na obdobje, ko se začnejo imenovati po gradu Andechs. Od leta 1102 dalje se v virih namreč pojavljajo kot grofje Andeški. Eden prvih s tem imenom je bil prav Bertold II., pozneje imenovan tudi I. Kamniški.

Andeški na Kranjskem

Kot vse takratne bavarske fevdalne rodbine so tudi Andeški iskali možnosti za razvoj in vzpon na vzhodu. V nemškem cesarstvu so bile te rodbine le ene izmed mnogih, v obmejnih grofovstvih pa je njihova pomembnost rasla sorazmerno s pomembnostjo območja. Tam je bilo njihovo vladanje svobodnejše – na svojih ozemljih so se obnašali kot kralji. Posesti na Slovenskem so bile rodbini Andeških trdna opora za daljnosežne načrte na drugih območjih. Tako imenovana kranjska ali kranjsko-istrska veja dinastije se začenja z ženitvijo Weimar-Orlamündske dedinje Sofije z Bertoldom II., grofom Andeškim. Po tej poti je Bertold dobil veliko alodijsko posest na Gorenjskem, vzhodno od Kokre (in delno še zahodno od te reke) pa do poznejših kranjskih deželnih meja. Z ženitvijo je Bertold pridobil obsežne posesti rodbine, ki je po moški liniji izumrla leta 1101. Obseg posesti v tem delu Kranjske govori tudi o velikosti posesti Weimar-Orlamündskih. Člani rodbine Weimar-Orlamünde so bili v letih 1044–1070 mejni grofje na Kranjskem. Glavni sedež mejnega grofa za Kranjsko je bil tako vse do leta 1077 grad Creina v Kranju. Leta 1077 pa se je to spremenilo. Grad Creina je skupaj s pripadajočim teritorialnim posestvom postal fevd, ki ga je podeljeval oglejski patriarh svojemu namestniku, deželnemu grofu. Tako je v obdobju med letom 1077 in sredino 12. stoletja, ko je Bertold II. v listinah prvič omenjen kot kamniški grof (Comes de Stein), v Kamniku zraslo novo središče velikega vzhodnogorenjskega zemljiškega gospostva Andeških. Upravno in sodno središče andeških posesti na Kranjskem je torej postal Kamnik, sedež gospostva pa je bil Gornji Kamnik (Ober Stein), današnji Stari grad nad mestom. Bogo Grafenauer o obdobju zapiše: »Le mimogrede naj poudarim, da se s tem začenja, čeprav le na dobrih sto let omejen, vendar tako hiter in visok vzpon te fevdalne rodbine, da se ne more z njim primerjati nobena na slovenskih tleh ustaljena dinastična družina; obenem pa nas ta razvoj opozarja na resnično mednarodni značaj tedanjega visokega plemstva, ki je bil še posebej poudarjen od njegove zgodovinske avanture v obliki križarskih vojsk.«2 Iz listin lahko razberemo, da so bili andeški gradovi in posestva raztreseni po vse slovenskem ozemlju: na Koroškem so imeli Bladograd (Moosburg), Ljubelj, velikovško okolico, na Štajerskem Slovenj Gradec, rečico pri Gornjem Gradu, Ribnico pri Celju; na Kranjskem Kamnik, Štefanjo Goro, Šmarje, Lebek, Mehovo, toplice, Slap in Vipavo. Glavni andeški postojanki na Slovenskem sta bila Kamnik kot središče upravne in sodne oblasti ter Slovenj Gradec kot cerkveno središče. Že Bertold III. Andeški (umrl leta 1188) si je poleg deželnega grofovstva na Kranjskem pridobil še položaj pravega mejnega grofa v Istri, čemur je njegov sin Bertold IV. (umrl 1204) pridružil še weimar-orlamündski podedovani naslov meranskega vojvode, ki ga je bahaško razširil v naslov »vojvoda Dalmacije, Hrvatske in Meranije«. Sicer so imeli grofje le naslov »meranskih« vojvod, pravi vladarji na tem območju so bili ogrski kralji.

Kamnik

Prevlada Kamnika nad ozemljem vzhodne Gorenjske je bila v 12. stoletju močno povezana z dinastično politiko, močjo andeških grofov »Kamniških«. Mreža fevdalne oblasti v Kamniku postane po pisanih virih zaznavna šele v dobi oblasti andeških grofov. V ohranjenih listinah se Kamnik (Stein) prvič omenja v listini, datirani v čas 1143–1147. Izdana je bila za samostan v Vetrinju. V njej je med pričami naveden tudi »comes Bertoldus de Stein«, pri čemer gre za Bertolda II. Kamniškega, ki se je tako imenoval po upravnem sedežu svojih posesti na Kranjskem. Poleg njega se v isti listini omenja še njegov ministerial Karol de Stein, skupaj z Albertom iz Mokronoga in Vilijemom Mekinjskim. Andeški ministeriali, imenovani po Kamniku, se pozneje, v poznem srednjem veku, še velikokrat omenjajo. Poleg tega da so se ukvarjali z dvorno diplomacijo, so Andeški posvečali veliko skrbi tudi gospodarskemu in duhovnemu stanju podložnih dežel. Ministeriali, ki so upravljali z njihovimi gradovi (fevdalni posestniki svojega premoženja niso upravljali neposredno, ampak preko svojih ministerialov oz. kastelanov), so bili vseskozi pod budnim očesom nadzora. Tako se v eni izmed ohranjenih listin iz leta 1248 Bertold V. in Neža Kamniška pojavljata kot nadzornika ministeriala Rapota iz gradu Svibno (Scharfenberg). Ker je ministerial živel preveč potratno in mu za gospodarske zadeve ni bilo mar, sta mu Andežana odvzela pravice pobiranja davkov in mitnin, gradu pa mu nista odvzela. Rapoto je bil prepuščen sam sebi. Andeški se kot izdajatelji pojavljajo še v številnih listinah, hranjenih v arhivih po celotni Evropi. Svojo istovetnost so na listinah izkazovali s pečati, ki dandanašnji skupaj z listinami predstavljajo dragocen vir podatkov. Listina iz leta 1229 sodi med najpomembnejše pisne dokumente v zgodovini Kamnika. Z njo je meranski vojvoda Oton VII. Andeški potrdil meje in posest hospitala sv. Antona na Kozjem hrbtu (današnji Špitalič). Poleg drugega je imel hospital dva dela desetine od vinogradov, bodisi da so bili vojvodovi ali kamniških meščanov (Civium Steynensium). To je doslej najstarejša v pisnih virih izpričana omemba kamniških meščanov in s tem posredno tudi Kamnika kot mesta. Upravičena pa je domneva, da je Kamnik dobil mestne pravice že prej. Kamniški Mali grad je doživel svojo zlato dobo prav v času, ko so bili njegovi lastniki grofje Andeški. Skupaj s Starim gradom se v listinah prvič omenja leta 1202, in sicer kot »duo castella de Staine«. Tistega leta ju je vojvoda Bertold IV., skupaj z vsemi posestvi, hlapci in deklami, pravicami in pripadajočim, razen svojih ministerialov, zastavil oglejskemu patriarhu Peregrinu za izposojeni denar. Takrat se tudi omenja kamniški gradiščan oziroma kastelan Gerloh iz rodbine andeških ministerialov, imenovanih po Kamniku, ki je v imenu svojih gospodarjev upravljal tamkajšnjo obširno andeško posest. Dejstvo je, da so imeli Andeški vsaj že od leta 1195 dalje v Kamniku svojo kovnico denarja. Zanjo se domneva, da je bila na Malem gradu in je po letu 1220 kovala novce z napisom Civitas Stain. Zaradi pomembne trgovske poti, ki je vodila iz Ljubljane skozi Tuhinjsko dolino proti Celju in Slovenj Gradcu, je kovnico na Malem gradu ustanovil že vojvoda Bertold IV. V tistem času so bile kovnice preprosti obrati brez velikih prostorskih potreb, in zato ni presenetljivo, da za obstoj kovnice na Malem gradu, kljub arheološkim raziskavam, ni materialnih dokazov. Še posebej pa je tako, ker so po prenehanju kovanja v Kamniku prostore kovnice verjetno začeli uporabljati v druge namene.3 Najstarejši pfenigi, kovani v Kamniku v času Andeških, so novci, kovani po breškem vzoru, z orlom na sprednji strani (simbol Andeških) ter s križem in zvezdami med kraki na zadnji strani. Nekoliko pozneje, vendar pred letom 1200, je Bertold IV. Koval pfenige z velikim napisom STAIN in z upodobitvijo škofa na prednji strani, na zadnji strani pa je bil upodobljen cerkveni zvonik med dvema stolpičema. Novci, kovani predvsem po breškem in nato oglejskem vzoru, so se uporabljali ne le v lokalni, ampak tudi širši trgovini. Kamniška kovnica je kovala novce mednarodne valute. Sreča rodbini Andeških ni bila vedno naklonjena. Bertoldu IV., ki je umrl leta 1204, je v mejni grofi ji istrski in na slovenskih tleh sledil Henrik IV. Andeški. Vladal je komaj štiri leta, ko je prišlo do neljubih dogodkov. Andeški so bili namreč obtoženi sokrivde umora nemškega cesarja Filipa Švabskega. Za rimsko cesarsko krono sta se po smrti Henrika VI., sina Friderika Barbarosse, leta 1197 zavzemala dva tekmeca: Filip iz štafovske rodbine (Hohenstauf) in Oton Bavarski. Filip je dobil na Nemškem premoč, dosegel je, da ga je za nemškega vladarja priznal tudi papež. Svojega nasprotnika bi popolnoma izrinil, če ga Oton von Wittelsbach leta 1208 v Bambergu ne bi umoril. Med sokrivci so bili obtoženi tudi Andeški; vzroki za obtožbo pa so bili zelo neutemeljeni. Neljubi dogodek je namreč potekal na poroki andeškega grofa Otona I. z Beatrico Burgundijsko, ki je bila nečakinja Filipa Švabskega. S poroko bi obe strani mnogo pridobili: Filip bi si utrdil svoj položaj v južnem delu cesarstva, med drugim tudi v mejni marki Istri, Andeški pa posesti v Burgundiji. Domnevna vpletenost v umor je andeško moč okrnila le za nekaj časa. Henrik IV., mejni grof istrski, in njegov brat Ekbert, škof bamberški, sta morala zaradi obtožb naglo bežati na Ogrsko k svojemu svaku, kralju Andreju II. Andeške je zadel državni pregon in zaplemba vseh posesti, tako fevdalnih kot alodijskih. Vso njihovo lastnino je zaplenil cesar Oton IV. Kljub vsemu pa je bil položaj Andeških prav na Kranjskem tako trden, da jih tudi državni preklic ni zadel. Henrik je sicer izgubil mejno grofi jo Istro, Kranjska je formalno pripadla oglejskemu patriarhu. Dejanski gospodar na Kranjskem je ostal Henrik IV., ki si je s papeževo pomočjo kmalu povrnil naziv krajišnika. Rodbina je po oprostilnem procesu kmalu spet prišla v milost pri nemškemu cesarju; že pred letom 1220 jim je bil odprt cesarski dvor. Leta 1218 je oglejskega patriarha Wolfgerja nasledil Henrikov brat Bertold V. Henrik se je v korist Ogleja dokončno odrekel Istri, Bertold pa v korist Henriku dejanski oblasti na Kranjskem. Do svoje smrti leta 1228 je Henrik vladal na Kranjskem kot pravi deželni knez in tudi koval svoj denar v kovnici na Malem gradu. Ker je Henrik umrl brez potomcev, je njegove kranjske posesti za kratek čas nasledil njegov brat Oto, vendar jih je že naslednje leto (1229) dal za doto svoji hčeri Neži, ki se je omožila s Friderikom Bojevitim Babenberžanom, avstrijsko-štajerskim vojvodom. Ta si je na tak način pridobil kranjske posesti Andeških in se za nekaj časa imenoval dominus Carniolae. Njun zakon ni bil srečen, zato se je Neža leta 1243 od njega ločila. Friderik je leta 1246 umrl in kmalu nato (1248) se je Neža ponovno poročila, in sicer s koroškim vojvodo Ulrikom Spanheimom. Neža je leta 1262 umrla brez potomcev, svoje posesti pa je zapustila bratrancu, ogrskemu kralju Beli IV. Zaradi negotovih razmer ta oblasti na Kranjskem ni prevzel in kranjski gospod je do svoje smrti ostal Ulrik. Ko je leta 1269 v Furlaniji umrl, je češki kralj Otokar II. Přemisl, ki je z Ulrikom že leta 1268 sklenil dedno pogodbo, pozimi 1269/70 zasedel Kranjsko in Koroško. Tedaj je bil tudi Kamnik pod njegovo oblastjo. Leta 1276 se je bil Otokar prisiljen odpovedati Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski in Slovenski marki, vse v korist nemškega kralja Rudolfa Habsburškega. S tem so naše dežele za naslednjih 600 let prešle pod vladavino Habsburžanov. V trajen spomin sta mesto Kranj in dežela Kranjska od rodbine Andeških podedovala grb: andeški grb kaže orla, ki ima razprostrte peruti in na desno stran obrnjeno glavo. Enaka podoba je tudi na pečatih. V grbu Otona VIII. je nad orlom upodobljen še lev, ki koraka na desno. Sprva je bil v grbu samo orel, poznejše dodajanje leva (po letu 1208) predstavlja potrditev pomembnosti rodbine Andeških, kajti samo kraljeve rodbine so lahko imele v grbu podobo leva.

Andechs po Andeških

Po zatonu rodbine Andeških je njihov matični grad Andechs prišel v last rodbine Wittelsbach, ki je bila vseskozi v sporu z Andeškimi. Wittelsbachi so grad porušili in na njegovem mestu je zrasla cerkev, ki je vse od takrat cilj mnogih romarjev. Zbirka svete gore Andechs in njene zbirke relikvij – tri svete hostije, poročna obleka sv. Elizabete Turingijske, zmagovalni križ Karla Velikega, trske z Jezusove krone … - datira v 10. stoletje. Začetek zakladnice je najbolj tesno povezan z grofom Rassom. Grof Rasso je bil eden tistih veljakov, ki so se udeleževali križarskih pohodov, s katerih so domov prinašali relikvije. Njegovim naslednikom je uspelo zakladnico še obogatiti. Po kraljevem umoru v Bambergu leta 1208, ko so bili Andeški obtoženi kot sokrivci, so zaklad z relikvijami skrili v grajski kapeli. Po spletu nenavadnih okoliščin so pogrešane relikvije leta 1388 ponovno našli. Relikvije so prepeljali v München in jih delno tudi restavrirali. V svetem letu 1392 so množice romarjev obiskale prestolnico Bavarske, da bi počastile svete andeške relikvije. Ker so jih Wittelsbachi prepeljali v München, so se očitno želeli izkazati za zakonite naslednike Andeških. Vendar je bila srednjeveška pobožnost ljudstva močnejša, zato so relikvije v začetku 15. stoletja vrnili v Andechs. Pa tudi razmere v Andechsu so se izboljšale. Leta 1416 so se cerkveni dostojanstveniki iz Diessna odločili v Andechsu zgraditi gotsko cerkev, katere arhitekturni obrisi so v današnjem času še vedno vidni. Približno ob istem času je grof Ernest Bavarski Andechsu potrdil naziv Sveta gora. Ko je grof Albert III. naselil v samostan red benediktinskih menihov, je bilo vse pripravljeno, da se relikvije vrnejo. Benediktinski samostan na Sveti gori Andechs je preživel obdobja pestre zgodovine; vojne, lakote, številne bolezni tistih časov. Šele po letu 1588 se je začel njegov razcvet. V letih 1622–1626 je Andechs obiskalo več kot pol milijona vernikov. V sredini 18. stoletja so samostan prenovili v tedaj modernem slogu rokokoja. Za načrtovanje in izvedbo obnove je bil odgovoren znani nemški arhitekt Johann Baptist Zimmerman. Leta 1803 je knežja oblast med enim od lastninjenj – sekularizacijo – samostan zaprla in šele leta 1850 je bil pod oblastjo cesarja Ludvika I. (Wittelsbacha) zopet odprt. Romarji obiskujejo Sveto goro Andechs in benediktinski samostan že kar šest stoletij, skupaj s pivovarno se lahko ozira nazaj v bogato zgodovino. Menihi, ki dandanes živijo v samostanu, so zavezani k ohranjevanju tradicije, zagotavljajoč, da ostaja Andechs s svojim značilnim baročnim čebulnim zvonikom na samostanski cerkvi versko središče in pomembna turistična točka južne Bavarske.

Slavna družina

Konec 12. stoletja je na Kranjskem vladal vojvoda Bertold IV., eden pomembnejših članov rodbine. Odraslo je kar osem njegovih otrok in vsi so v zgodovini Evrope odigrali pomembno vlogo: – Oto I. (umrl 1204), grof Meranije in Burgundije; – Henrik IV. (umrl 1228), mejni grof Istre; – Ekbert (umrl 1237), škof v Bambergu, graditelj tamkajšnje stolnice; – Bertold V. (umrl 1251), najprej škof v Kaloči na Madžarskem nato oglejski patriarh (1218–1251); – Hedvika (umrla 1243), v mladosti poročena z grofom Henrikom Šlezijskim, pozneje svetnica in zavetnica Šlezije; – Gertruda (umrla 1213), žena madžarskega kralja Andreja II., mati svete Elizabete; 1213 jo je zaradi notranjih intrig umoril madžarski fevdalec Ban Bank; – Agnes (umrla 1201), poročena s francoskim kraljem Filipom Avgustom, ki ga je morala zaradi višjih sil (dvorne politike) zapustiti in umreti osamljena; – Matilda (umrla 1254), ustanoviteljica in opatinja v samostanu v Kitzingenu, pozneje razglašena za blaženo. Podoba slavne družine je ohranjena v Kodeksu svete Hedvike, ki je bil izdan stoletje po izumrtju Andeških (1353). Izdelan je bil po naročilu ohranjevalcev spomina na grofe Andeške. Zapis nas z vsemi pomembnimi podrobnostmi vse do današnjih dni opozarja na vplivnost dinastične rodbine Andeških.

Svete žene Andeške

Poroke so bile v srednjem veku, kot tudi prej in pozneje, uspešno sredstvo za širjenje moči in vpliva. Predvsem še, če so bile poroke na kraljeve dvore. Tako kot so Andeški naše ozemlje pridobili s poroko, so svoj vpliv po Evropi širili predvsem s pomočjo številnih uspešnih porok. Ena izmed takšnih je bila poroka Gertrude z ogrskim kraljem Andrejem II. Gertruda je na Ogrskem imela velik vpliv; zajezila je moč tamkajšnjih veljakov, kot tujke pa je seveda niso marali. Zato jo je leta 1213 umoril ogrski fevdalec Ban Bank. Ta na Madžarskem še vedno velja za narodnega junaka. Andeške svete in blažene žene so imele velik vpliv na cerkveno zgodovino kot tudi na razvoj naših krajev. S svojim delom in življenjem so zapustile neizbrisen pečat v evropski zgodovini, z nesebičnim delom so pomagale ubogim in bolnim, ustanavljale samostane ter si tako prislužile svetniški naziv. Ob sestrah, sveti Hedviki in blaženi Matildi, je velik pomen v zgodovini visokega srednjega veka dosegla sveta Elizabeta, hči ogrske kraljice Gertrude. Sveto Elizabeto štejejo mnogi med vidnejše zgodovinske osebnosti, velja pa tudi za eno izmed pomembnejših žensk Katoliške cerkve. Kot plemkinja po rodu je tudi ona pridobila veliko moč s poroko. Kljub bogastvu in gmotnim dobrinam, ki so jo obdajale, je izbrala uboštvo in tako z veliko doslednostjo sledila idealu svetega Frančiška, njenega vzornika, ki je živel v istem času kot ona. Ob razumevanju celotnega dogajanja prve polovice 13. stoletja in položaja žensk v visokem srednjem veku spoznamo, da sta bila vloga in pomen svetih žena Andeških nezanemarljiva. Čeprav jim je bila življenjska pot dobesedno položena že v zibel, saj so jim že v otroštvu določili, kakšna bo njihova vloga, so s svojim delovanjem zapustile pečat v zgodovini. Sveta Elizabeta npr. je umrla stara komaj 24 let. V tem času je rodila tri otroke, ovdovela, ustanovila bolnišnico, skrbela za bolne, revne, obnemogle, obubožane. Z današnjega stališča se nam to zdi skoraj nerazumljivo. Odpovedati se bogastvu, kroni in slediti življenju v pomoči drugim so bili ideali, ki so jim sledile andeške žene. Z njimi so si prislužile svetništvo in pomembno mesto tako v posvetni kot tudi v zgodovini Cerkve.

POVZETEK

Pri preučevanju zgodovine grofov Andeških vedno znova naletimo na podatke, ki umeščajo rodbino v sam vrh evropskega dogajanja visokega srednjega veka. Z uspešnimi porokami so svoj vpliv razširili na številne evropske dvore in s tem soustvarjali politiko ob koncu 12. in prvi polovici 13. stoletja. Kranjska in istrska veja grofov Andeških se je v slovenske dežele s svojega matičnega gradu Andechs na južnem Bavarskem razširila v drugi polovici 12. stoletja z ženitvijo Bertolda II. s Sofijo iz rodu kranjskih in istrskih mejnih grofov Weimar-Orlamünde. Po izumrtju te dinastije po moški potomcih so Andeški prevzeli polovico njenih teritorialnih gospostev na Gorenjskem in Notranjskem. Andeški so na naših tleh vladali suvereno, središče njihovih posestev je predstavljal Kamnik. Tam so na Starem oz. Zgornjem gradu (Ober Stein) vzpostavili upravni in sodni sedež dežele Kranjskem, na Malem gradu pa kovali novce z mednarodno vrednostjo. Številni člani rodbine Andeških so se odlikovali s pomembnimi nazivi, med vidnejše zagotovo sodijo otroci Bertolda IV. in Neže iz Rochlitza. Njunih osem otrok, štirje moški in štiri ženske, so s svojim delom globoko zaznamovali čas v katerem so živeli: dedič posesti na Bavarskem in naslova meranski vojvoda je postal Oto VII., Henrik IV. je postal istrski mejni grof in si s pridobitvijo višnjegorskih posesti utrdil posesti na Kranjske, Ekbert je postal bamberški škof, Bertold V. pa sprva škof v Kaloči na Madžarskem in nato patriarh v Ogleju. Ženski del potomstva je Bertold II. s spretno politiko poročil na dva evropska dvora: Gertruda je postala žena ogrskega kralja Andreja II., Agnes pa francoskega kralja Filipa Avgusta. Hedviko so poročili v Šlezijo s Henrikom I., Matilda je bila opatinja samostana v Kitzingenu. Sreča rodbini Andeških ni bila vedno naklonjena in tako je rodbina v drugi polovici 13. stoletja izumrla: zadnji člani rodbine (brata Ekbert in Bertold, oba cerkvena dostojanstvenika ter Neža Kamniška) niso imeli potomstva in tako so njihove posesti prešle v roke drugih fevdalnih rodbin. Zgodovina uspešne rodbine pa se z njihovim zatonom ni zaključila, saj so s svojim delovanjem pustili močan pečat v evropski zgodovini.