DRUŽINA TAUFFERER

(vir)

Taufferer (Taufrer), plemiška rodovina, iz katere je izšlo več vidnih uradnikov, častnikov in duhovnikov, med slednjimi dva pisca slov. nabožnih knjig. Taufferer-ji so bili v 16. stol. patriciji v Augsburgu in so pripadali nižjemu rim.-nem. plemstvu. Kaj jih je privedlo v 2. polovici 16. stol. na Kranjsko, ni znano. Po tradiciji je bil predhodnik kranjske rodovine Dietrich (I), r. proti koncu 15. stol. na Saškem. Prvi k nam priseljeni T. je bil Krištof st. (II.), por. z Ano Putrer. Njun sin Krištof ml. (III/1), rojen ok. 1560, umrl med 1596–9, je bil v l. 1582–96 vojaški knjigovodja (Musterschreiber) v Vojni Krajini in kranjski deželni knjigovodja. Z bratoma Ožbaltom (III/2, u. pred 1580) in Gregorjem (III/3) je 27. januarja 1578 dobil od nadvojvode Karla v Brucku grbovno pismo ter postal 22. maja 1585 kranjski deželan. Oženjen je bil 1581 z Elizabeto (u. 1. nov. 1582), hčerjo bivšega ljubljanske župana Blaža Zamrla (Samerl), in s Katarino, hčerjo Janeza Warla pl. Reifensteina; po Krištofovi smrti se je Katarina vnovič poročila z Jakobom Tulščakom, sinom Janža Tulščaka. Krištofova družina je štela devetero otrok (5 sinov in 4 hčere, rojeni med 1584–96), zaradi protireformacijskega pritiska se je izselila okoli 1600 v Heilbronn, nato v Strasbourg. Od sinov so znani trije: Janez (IV/1, gl. čl.), Tobija (IV/3) in Zaharija (IV/2, rojen 1594 v Ljubljani), slednja dva sta magistrirala v Strasbourgu. Krištofov (III/1) brat Gregor (III/3, rojen 1553) je bil vsaj 1588 uradnik kranjskega prejemnega urada, lastnik hiše med današnjim Novim trgom in Salendrovo ulico v Ljubljani, ki jo je za 600 gld in 12 dukatov prodal deželi za povečavo lontovža. Tudi on se je moral zaradi protestantizma izseliti; oženjen je bil najprej z neko Marušo, ki mu je rodila hčer Suzano (krščen 19. oktober 1583, umrl 12. marca 1586 v Ljubljani), nato z Agato, hčerjo Boštjana in Neže rojena pl. Warl. V tem zakonu se je rodilo vsaj šestero otrok, med njimi sinova Matija (V/2) in Mihael (V/1) ter hčeri Marija (rojena 1601) in Uršula (rojena 1608); prva se je omožila z Jurijem Brembom, druga z Wolfgangom Offmüllerjem pl. Müllfeldtom.

Kranjska linija Taufferer-jev se je nadaljevala z Gregorjevim (III/3) sinom Mihaelom (V/1, rojen ok. 1601, umrl 23. novembra 1665 v Ljubljani, pokopan v Višnji Gori, o nagrobniku gl. DS 1901, 584), ki je bil upravnik plačilnega urada za Vojno Krajino in od 22. maja 1649 kranjski deželan. Kupil je od Magdalene Salome bar. Purgstall 1646 gospoščino Turn pri Višnji Gori (Weixelbach) in s tem na njej utemeljil posest Taufferer-jev za 250 let. Poročen je bil z Marijo rojena Triller pl. Trilleck (umrla 1643), vdovo po Marku Kunstlu, ki mu je rodila edino hčer Ano Margareto (umrla kot dete), nato z Marijo Elizabeto rojena Gall pl. Rudolphsekgh (rojena 29. marca 1623 v Višnji Gori, umrla tam 26. februarja 1688), ki se je kot vdova por. z Joštom Baltazarjem baronom Gallom Gallensteinom, graščakom na Cerknem (občina Litija). V zakonu z Marijo Elizabeto je bilo vsaj šestero otrok, dve hčeri sta se omožili: Marija Suzana (krščena 17. aprila 1651 v Višnji Gori) z Johan-om. pl. Engelshauserjem, Marija Magdalena Salome (krščena 23. marca 1657 v Višnji Gori, umrla 14. februarja 1707 na Bogenšperku) z Johanom Andrejem pl. Gandinijem, graščakom na Bogenšperku. Mihaelovi sinovi Frančišek Mihael Bernard (VI/1), Mark Anton (VI/2) in Vid Jakob (VI/3) so dobili od cesarja Leopolda I. za večje posojilo, ki so mu ga bili dali, 9. decembra 1687 zase in za potomce naslov baroni iz Weixelbacha. Frančišek Mihael Bernard (VI/1) rojen na gradu Matena (Höfflein), krščen 18. januarja 1654 na Igu, umrl 11. oktobra 1719 v Ljubljani, se je 1679 oženil z Zofijo grofico Jörger; bil je častnik in se je vojskoval zoper Francoze v Belgiji. Ko je izstopil iz vojske, je bil lovski upravitelj na anhaltskem dvoru, nato polkovnik Kranj. pešakov; 1688 je postal lastnik graščine Praproče pri Grosupljem, med 1701 in 1706 pa je bil lastnik hiše v Lj. na Starem trgu št. 26. Kronist Thalnitscher ga imenuje geometra, ker je napisal Institutiones geometricae practicae (da bi izšle v tisku, ni znano), omenja pa ga tudi M. Gerbec (SBL I, 245–7) v dedikaciji svoje knjige Annus secundus Chronologicae.

Drugi sin Mark Anton (VI/2) kršč. 26. marca 1655 v Viš. Gori, u. 15. jul. 1709 v Lj., pok. v Viš. Gori, je bil izrazit gospodar. talent. Po gimn. v Lj. je štud. v Gradcu, kot kavalir prepotoval »veliko dežel in republik«, postal upravnik plačilnega urada v ogulinski Vojni Krajini, generalni dež. prejemnik, odbornik kranj. stanov, prisednik dvor. in dež. sodišča, upravnik kranj. glavarstva ter preds. urada stanov. odbora. Pridobil si je privilegij za trgovino s platnom. Včlanjen je bil v plem. družbo Societas unitorum, t.j. v Dizmovo bratovščino z vzdevkom Previdni (der Behüetsambe) in geslom Concordibus patet. Veljal je za odličnega pravnika; njegova biografija z grbom je v matrikuli Dizmove bratovščine. Od sorodnika svoje žene Ane Kordule (kršč. v Lj. 22. avg. 1619, u. 26. okt. 1679, pok. na Igu) Otona Henrika bar. Ravbarja je kupil gospoščino Grumlof blizu Šentvida pri Stični, grad polepšal; od Gottlieba barona Barba pa je kupil Mateno, a jo je kmalu prodal. V zakonu z Evo Elizabeto bar. Apfaltrern (u. 16. apr. 1741), sklenjenem 1682, se jima je rodilo vsaj 21 otrok, od teh je odraslo 6 sinov in 4 hčere: Ana Elizabeta (r. 21. dec. 1675 v Viš. Gori) iz prvega zakona, je 1692 šla za klariso in živela v samostanu v Lj.; njena prava sestra Johanna Terezija (kršč. 19. maja 1677 v Viš. Gori) se je 1696 omožila z Joh. Andrejem bar. Mordaxom. Od hčera iz drugega zakona se je Marija Kordula Konstancija (kršč. 17. sept. 1684 v Šentvidu pri Stični, u. 7. okt. 1759 v Lj.) por. z Joh. Ernestom Lebenegkhorn de Leo iz bližnjega gradu Podsmreka, Marija Ana Jožefa (kršč. 11. okt. 1689 v Viš. Gori, u. 29. maja 1727 v Lj.) pa z Antonom Krišt. Dinzlom pl. Angerburgom, priseljenim s Tirolskega. Od sinov so postali Janez Siegfried (VII/1, r. 22. okt. 1695, u. pred 1759) jezuit v Lj., Maksimilijan Anton Ignac (VII/2) gospodar na graščini Turn (gl. niže), Franc Bernard Ignacij (VII/3, r. 9. okt. 1701 v Viš. Gori, u. 25. okt. 1723 v Stični) cistercijan in Janez Vajkard (VII/4, r. 12. jan. 1703 v Lj., u. 22 apr. 1760 v Kostanjevici) tudi cistercijan (gl. niže).

Mihaelov (V/1) tretji sin Vid Jakob (VI/3), kršč. 17. jul. 1662 v Viš. Gori, u. 7. avg. 1738 na Grumlofu, je veliko potoval in se zadolžil. L. 1699 je kupil gospoščino Vrhovo na Dol.; oženil se je s Kordulo Rozino r. pl. Wernekg, sorodnico Ivana Erazma Tattenbacha (gl. čl.). Svoj po očetu podedovani delež pri turnski gospoščini je zamenjal z bratom Maksimilijanom za gospošč. Grumlof. Bil je član Dizmove bratovščine z vzdevkom Stanovitni (der Unveränderliche) in geslom: In adversis non luctor, in prosperis non iactor.

Drugi sin Marka Antona (VI/2) Maksimilijan Anton Ignac (VII/2), kršč. 22. jul. 1698 v Viš. Gori, u. 7. dec. 1758 v Lj., je prevzel gospoščino Turn; v Kamniku se je por. 1720 z Marijo Katar. Cecilijo Fürnpfeil-Pfeilheim (r. 24. nov. 1696, u. 4. febr. 1758), hčerjo Marije Kordule Rasp (SBL III, 32) in s tem priženil gospoščino Zg. Perovo. Bil je stanov. odbornik, ok. 1745 preds. urada stanov. odbora in član Dizmove bratovščine z vzdevkom Hiteči (Der Eilende) in geslom Serius aut citius metam properamus ad unam; grb v bratovščinsko matrikulo je naslikal Grahovar (SBL I, 244). Brat Janez Vajkard (VII/4), r. 12. jan. 1703 v Lj., u. 22. apr. 1760 v Kostanjevici, se je odločil za cistercij. red. Zaobljubil se je 1720 ter bil kot p. Aleksander 15. jun. 1737 izvoljen za kostanjeviškega opata in gor. arhidiakona. L. 1722 je po predavanjih Jan. Krst. Mayrja sestavil Tractatus physicae et metaphysicae ad mentem Aristotelis (NUK Ms 243). Ob imenovanju za ces. svetnika mu je Marija Terezija 24. nov. 1742 podelila diplomo (DAS, samostan Kostanjevica fasc. 13); njegov portret v olju je bil 1945 na Turnu pri Višnji God uničen, ohranjena pa je fotografija (R. Podhorsky, Veröffentlichungen 3, 8/9). Tudi on je bil član Dizmove bratovščine z vzdevkom Hlepeči (Der Begierige). Peti od Maksimilijanovih bratov Janez Heribert (VII/5), kršč. 20. Sept. 1699, u. 1756, je dosegel čin stotnika v Moltkejevem regimentu in po odpustu živel na gradiču Dobrava pri Kostanjevici, viničariji kostanjeviškega samostana.

Od Maksimilijanovih (VII/2) dvanajstero otrok je v rani mladosti umrlo petero, trije sinovi so si izbrali redovniški poklic: Aleksander Inocenc Julius Ignac (VIII/1) kot jezuit p. Inocenc (gl. čl.), najimenitnejši od vseh devetih duhovnikov iz rodu T-jev dr. Jurij Jožef Ksav. Dizma (VIII/6) kot stiški opat Franc Ksaver (gl. čl.) in Jakob Jodok (VIII/7), r. 10. jul. 1736 v Viš. Gori, u. 11. maja 1810 kot prošt samostana kanonikov-avguštincev v Vorauu z imenom Frančišek Sal. (gl. katalog samostanske biblioteke iz 1769. leta in nagrobni epitaf v vorauski cerkvi). Ena od hčera, Marija Ana Katarina Cecilija (kršč. 9. nov. 1739 v Viš. Gori, u. 11. sept. 1791) se je 1761 por. v Velesovem z Jurijem Andr. bar. Grimšičem, graščakom na Grimščicah na Bledu in imela osmero otrok, medtem ko je Marija Notburga Maksimilijana (r. 2. jul. 1744, u. 9. maja 1828 v Nov. mestu) ostala samka in živela pri nečaku Edvardu bar. Schweigerju-Lerchenfeldu. Rod turnskih graščakov je nadaljeval Maksimilijanov drugorojenec Anton Janez Nep. Tadej (VIII/2), kršč. 6. maja 1723 v Viš. Gori, u. 3. marca 1787 v Lj., pok. v Višnji Gori. Po študijah v Lj. je bil častnik, glavar gorenjske kresije, nato predstojnik taksnega urada za Kranj. in Primorsko, ces. resnični komornik in svetovalec, v zač. 1787 upok. Bil je član Dizmove bratovščine z vzdevkom Ranjeni (Der Verletzte) in geslom In vulnera quaero medelam ter lastnik hiš št. 11 in 15 na Starem trgu v Lj. Med njegovimi pomembnimi dejanji je bil podpis predloga za ustanovitev javne znanstvene knjižnice, ki ga je sestavil A. T. Linhart (SBL I, 464–72) maja 1784 (gl. Linhartovo ZbD I, 545–50). Z Antonom Janezom Nep. Tadejem je dosegla rodbina najvišji družbeni vzpon, gospodarsko pa je bila v upadanju. Družbena veljava se kaže v sorodstvenih in botrinskih zvezah z najpomembnejšimi kranj. plemiškimi družinami (Auerspergi, Liechtensteini, Thurni, Barbi, Erbergi, Blagayi, Galli, Raspi, Ravbarji idr.). Oženil se je 1747 z Marijo Cecilijo Franč. Julijano, hčerjo feldmaršallajtnanta Jurija bar. Schrama-Otterfelda (r. 22. apr. 1731 v Kronštatu, u. 15. jan. 1774 v Lj., pok. v Viš. Gori); iz tega zakona sta izšli dve zanimivi osebnosti: Janez Siegfried Heribert (IX/2, gl. 61.) in Janez Nep. Aleksander Matija (IX/3), kršč. 25. febr. 1752 v Lj., u. 9. febr. 1832 na Dunaju. Študiral je jezuit. gimn. v Lj., 1772 stopil v semenišče in bil 1775 posvečen. Kot svetni duhovnik je zasedel Wollwitzev, 1796 pa Lambergov kanonikat, 1782–3 bil svetovalec stanov. odbora, 1796–8 odbornik. Po očetu je podedoval gradič v Šiški (Cekinov grad — Schönau). Med franc. okupacijo 1809 je bil postavljen za člana začasne vlade, a ker dežela ni plačala predpisane kontribucije, je bil v noči od 31. avg. na 1. sept. aretiran, zaprt na lj. gradu in z drugimi kranj. imenitniki odpeljan za talca v Palmanuovo, izpuščen pa po sklenitvi schönbrunnskega miru. Ker ni soglašal s franc. oblastjo, je v zač. 1810 prodal prezadolžene nepremičnine, zapustil Lj. (ohranil naslov častn. lj. kanonika) in šel za župnika v Vrbov (Menhard), 1817–9 v Spíšské Vlachy (Wallendorf) na Slovaškem, dokler ni dobil savojskega kanonikata pri sv. Štefanu na Dunaju. Najml. sin Alojzij Peter Pavel (IX/4) r. 29. jun. 1764 v Lj., u. 29. avg. 1834 v Viš. Gori, dedič turnske gospoščine, je štud. v Lj., nato najbrž v Gradcu, bil kresijski komisar v Postojni in Nov. mestu, pod Francozi pa subdélégué in intendant v Nov. mestu, slednjič gubernijski sekretar v Lj. Od 1785 je bil član gor. učene družbe. Zaradi gmotnih težav je 1788 prodal gospoščino Turn svoji babici po materini strani, a jo čez 17 let spet od nje odkupil. L. 1793 se je por. z Marijo Jožefo bar. Rastern vd. Andrioli; imela sta troje otrok, med njimi Alojzija Karla Mavricija (X/1), r. 4. nov. 1799 v Nov. mestu, u. 10. marca 1861 v Viš. Gori. Bil je gojenec terez. voj. akad. na Dunaju, postal častnik, gubernij. tajnik in pisarniški ravnatelj. L. 1833 se je oženil na Otočcu s Florentino r. bar. Schweiger-Lerchenfeld (1817–71, gl. portret M. Langusa, SBL I, 614, v NUK; Steska I, 404). Imela sta šestero otrok, od katerih so odrasli štirje, med njimi lastnik Turna Beno Vincenc Celestin (XI/2) r. 15. jun. 1845 v Lj., u. 8. sept. 1891 v Viš. Gori, ki se je vzgajal v jezuit. kolegiju Karlsburg pri Dunaju. Bil je kadet 27. pešpolka, 1865 odpuščen, po 1 letu vpoklican in 1866 demobiliziran. V l. 1876, 1877, 1883 in 1887 je bil izvoljen za dež. poslanca, 1871 za drž. poslanca na listi kranj. veleposestnikov; pripadal je zmerni nem. ustavoverni liberalni stranki. Nekaj časa bil tudi šol. nadzornik za litij. okraj; u. je samski, brez potomstva in je z njim izu. kranjska veja T-jev. — Njegova sestra Rozalija Eleonora Marija Filomena (r. 2. sept. 1852 in u. 21. jan. 1938 v Viš. Gori) se je 1873 omožila z mornar. častnikom Karlom Jožefom Vinc. bar. Codellijem (1846–1878) in bila zadnja potomka kranj. T-jev. Napisala je v nem. spomine (zdaj v NUK) in priobčila v avstrij. časnikih neugotovljene nem. feljtone. — Prim.: genealoški viri, zbrani v družin. arhivu na gradu Turn (Weixelbach) so med NOB pogoreli. Z njimi je bil uničen mdr. rodovnik, ki ga je sest. Gotthard Janez Lukančič pl. Hertenfels (SBL I, 861) in je obsegal 16 imen. Pred uničenjem sta te arhivalije uporabljala Ludvik bar. Lazzarini za svojo genealoško zbirko (nekaj sto listkov, zdaj v MALj) in R. L. Podhorsky, ki je z dat. jan. 1940 deloma na osnovi takrat še ohranjenih arhivalij sestavil: Veröffentlichungen aus d. Frh. v. Tauffrerischen Archiv in Schloss Weixelbach (v 3 zvezkih). Nr. 1: Stammtafel d. Geschl. Tauffrer (obsega 76 imen) in Nr. 3: Die Geistlichen aus d. Hause Tauffrer, (obravnava 12 oseb, tipkopis, danes v rkp zbirki NUK), medtem ko Nr. 2 o vojaških osebah ali ni bil napisan ali pa se je izgubil. Ne glede na nekatere netočnosti je to za zdaj najboljša genealoška orientacija, zgrajena deloma tudi na podlagi Schiviza (Krain). Kot vir je bila deloma uporabljena tudi z gradom vred propadla galerija prednikov; župnij. matice Lj. (Šenklavž), Viš. Gora; arhiv. gradivo, DAS (oporoke, ženitne pogodbe, invent. zapisniki, matica bratovščine sv. Dizma idr.); Dimitz VIII, 197, 219, 453; Pfeifer 21, 25, 29, 33, 60, 71, 72, 73; Pokorn 7; Schiviz, Krain (kazalo; ni zanesljiv); Valvasor VI, 351, 354; IX, 106; XI, 232, 285, 453, 627, 636; XII, 79; Wurzbach 43, 133–5; R. Vitezović, Fatum et votum. 1696 (Anagram v čast rodovine T.); Landschaftl.-österreichischer Schematismus 1774; Instanzkalender 1781, 1782, 1793, 1795, 1796; MHK 1858, 61; 1862, 75 sl.; 1864, 89; Th. Elze, D. Universität in Tübingen und die Studenten aus Krain. 1877, 23, 85, 86, 104; Adler 1894, 109; 1900, 289; V. Steska, IMK 1900, 170; P. Radics, IMK 1909, 157, 158; A. Gaber, Poslednja iz rodu T-jev, SN 1938, št. 17; L. Rosetti, Fonti per la storia dell' univ. di Padova … (1616–36). Padova 1967, 82, 83, 88, 92; P. Simoniti, Sloveniae scriptores latini … 1972, 125; Die Matrikel d. Univ. Wien. Zv. IV/2 (1579–658). Dunaj … 1974, 353. — Grb: J. Siebmacher's grosses u. allgemeines Wappenbuch … Abt. 2. Krain, Nürnberg 1854–964, 181. Gpn.