Follow
Zois (cójs) je italijanska podjetniška družina, ki je iz Cacodellija, Berbenno di Valtellina v pokrajini Bergamo v začetku 18. stoletja prišla v Ljubljano. (Wikipedia)
Začetnik rodbine na Kranjskem je Michelangelo Zois, ki je s trgovanjem, bančnimi posli in rodbinskimi zvezami zelo hitro povezal s Kranjsko. Posredovalna trgovina med italijanskimi in notranjeavstrijskimi deželami jin je omogočila hirto bogatenje. Kapital so vlagali v širitev trgovine, ki je bila njihova glavna gospodarska dejavnost in fužinarstvo. Začeli so, med drugim tudi zaradi želje po družbenem ugledu, nakupovati nepremičnine, poleg hiš v Ljubljani tudi tudi gospostva: več manjših v okolici Novega mesta (Grm, Zaboršt, Graben, Volavče) in več drugih ob Savi jugovzhodno od Ljubljane ter Grad Strmol. Bogastvo jim je pripomoglo k pridobitvi plemstva (1739 dedno plemstvo, 1760 baronat) in sprejetju med kranjske deželane (1752). Kot zemljiški gospodje so bili naklonjeni gospodarskemu in socialnemu napredku, vendar ne na račun donosnosti gospostev. S fužinarstvom so posegli tudi na Štajersko in Koroško, kjer so se povezali z gospodarsko uspešno rodbino Moro. Gospodarske krize, ki so jih povzročile vojne s Francozi, zaton fužinarstva in odprava fevdalizma so jih silile k zadolževanju; 1870 so njihovi obrati prišli v last Kranjske industrijske družbe.
Poleg najslavnejšega člana rodbine Ž. Zoisa se je z kranjskim okoljem najbolj povezal njegov pranečak Anton Zois (1808-1873). Odkar so bile 1851 ustanovljene občine pa do 1862 je bil župan v Predosljah, kjer so tačas zgradili šolsko poslopje. Podpiral je šolarje, širil knjige Mohorjeve družbe (revnim jih sam plačeval), bil sploh velik podpornik revežev in domače cerkve. Od 1837 je bil član Kmetijske družbe, kmete učil umnega kmetovanja (npr. pridelovanja koruze). V Ljubljani je podpiral Narodno čitalnico (ob ustanovitvi podaril 5.000 goldinarjev) in Slovensko matico, na ustanovni seji slednje je bil 1864 soglasno izvoljen za prvega predssdnika, »a rabil je prav za prav le za reprezentanco« (J. Žigon, Veliko pismo, 1935), se tej časti kmalu odpovedal, ostal pa do zadnjega njen odbornik in se redno udeleževal sej. Leta 1861 je bil izvoljen v prvi kranjski deželni zbor za poslanca v »skupini veleposestvo«, pri naslednjih volitvah 1867 pa za poslanca kmečkih občin (sodni okraji Kranj, Tržič, Škofja Loka) in 1869 mandat zaradi bolezni odložil. Večina članov rodbine te tradicije ni nadaljevala . Agrarna reforma po 1. svetovni vojni in odnosi do dela plemstva, ki ni sprejel Jugoslavije, sta Zoise skoraj popolnoma odtujila slovenskemu okolju. Preselili so se v Avstrijo, največ na Koroško, kjer živijo še sedaj. Leta so prodali Grad Brdo, svoje zadnje posestvo na ozemlju Slovenije.
Zoisi so veliko prispevala tudi na področju znanosti in kulture. Kot znanstvenika sta slovela brata botanik Karel Zois in mnogostranski Žiga Zois. Nekateri člani rodbine so bili tudi pomembni meceni. Prehod med fevdalne gospode je pomenil začetek začetek njihovega gospodarskega nazadovanja, saj potem niso imeli dovol kapitala, ki bi amesto usihajoče trgovine pomagal modernizirati fužinarstvo in ga spremeniti v sodobno železarsko industrijo.