Ivan (Janez) Tavčar

RK Poljane nad Škofjo Loko, p. 105: Taučar Janez (Taučar Janez + Perko Neža): https://data.matricula-online.eu/sl/slovenia/ljubljana/poljane-nad-...
Popis 1869 - Ljubljana - Svetega Petra predmestje 106: Tavčar Ivan: https://www.sistory.si/IGNORED_PUBLIC/popisi/3/Svetega_Petra_predme...
Popis 1890 - Ljubljana - Breg 8: Dr. Tavčar Ivan + Franja, otroci: Ivan, Franjo: https://www.sistory.si/IGNORED_PUBLIC/popisi/25/LJU_504-095-Breg-00...
Popis 1900 - Ljubljana - Breg 8: Dr. Tavčar Ivan + Franja, otroci: Ivan, Fran, Josa, Ante, Igor: https://www.sistory.si/IGNORED_PUBLIC/popisi/22/LJU_504-132-Breg-00...
Popis 1910 - Ljubljana - Breg 8: Dr. Tavčar Ivan + Franja, otroci: Ivan, Franc Boris, Josipina Bogomila, Ante Zvonimir, Igor Gustav, teta Arce Josipina: https://www.sistory.si/IGNORED_PUBLIC/popisi/24/LJU_504-173-Breg-00...
Popis 1921 - Ljubljana - Breg 8: Dr. Tavčar Ivan + Franica, sinovi Ivo, Fran Boris, Ante, Igor, teta Arce Josipina: https://www.sistory.si/IGNORED_PUBLIC/popisi/15/LJU_504_220_breg_8_...

(str. 83)

Pisatelj dr. Ivan Tavčar se je rodil torej 28. avgusta 1851 očetu Janezu in materi Neži kot član sedme generacije rodu, ki je sledila svojemu prvemu znanemu predniku Jerneju Tavčarju iz druge polovice 17. stoletja. Krstna botra Kosmovemu prvorojencu sta bila Anton Tavčar-Posavec in Lenka Demšar-Kupčevka, oba soseda kajžarja, krstil ga je tedanji poljanski kaplan Janez Šust. Kot advokat, slovenski pisatelj, politik in gospodarstvenik je živel in deloval največ v Ljubljani. Dne 25. maja 1887 se je poročil s Franjo Košenini in imel v zakonu z njo pet otrok: dne 14. septembra 1888 rojenega sina Ivana, ki se je 7. januarja 1927 poročil z Nastjo Ljubinovo in živi v Ljubljani; drugi sin Fran je bil rojen 8. februarja 1890 in je umrl v Ameriki [to%C4%8Dneje v Buenos Airesu] 26. januarja 1952; dne 1. aprila 1891 rojena hči Josipina se je 10. julija 1914 poročila z Vladimirjem Arkom iz Zagreba; četrti otrok Ante se je rodil 24. aprila 1896, se 18. maja 1926 poročil z Vido Ženar in živi v Ljubljani; zadnji je bil v Ljubljani živeči sin Igor, ki se je rodil 2. novembra 1899 in imel kot edini med pisateljevimi sinovi v dne 20. oktobra 1929 sklenjenem zakonu z Ano Konvalinko dva otroka: Ivana, rojenega 19. decembra 1930, in Igorja, rojen 4. julija 1934, ki sta tragično umrla dne 23. septembra 1948.

Tavčar je šolanje pričel leta 1858 v trivialki v Poljanah. Potem je nadaljeval na normalki v Ljubljani, končal jo je leta 1863. Pri šolanju sta mu finančno pomagala očetova brata duhovnika. Nato se je leta 1863 vpisal na gimnazijo v Ljubljani, od koder se je zaradi disciplinskih postopkov moral prepisati na novomeško gimnazijo, nato pa spet nazaj na ljubljansko. Književnost ga je navdušila že v dijaških letih in tudi sam se je kmalu poskusil v pisanju. Po koncu gimnazije leta 1871 se je vpisal na pravo na dunajskem vseučilišču in začel objavljati v raznih revijah (mariborska Zora, Stritarjev Zvon, Ljubljanski zvon, Slovan). Med študijem je odslužil enoletni vojaški rok. Leta 1875 je postal odvetniški pripravnik v Ljubljani in se leta 1877 odpravil v Kranj, kjer se je zaposlil pri Mencingerju. Leta 1880 se je vrnil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Tu je leta 1884 odprl lastno odvetniško pisarno. V letih od 1886 do 1902 je predsednikoval Dramatičnemu društvu. Politično kariero je začel v kranjskem deželnem zboru, kjer je skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Hribarjem sestavljal jedro radikalne skupine liberalnega tabora. Nekaj časa je urejal tudi strankino glasilo Slovenski narod. V letih 1901 do 1907 je bil državnozborski poslanec, od leta 1911 do 1921 je bil tudi ljubljanski župan. V Narodni vladi SHS je bil poverjenik za prehrano. Poročen je bil s Franjo Tavčar (rojena Košenini), ki je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega ženskega gibanja. Tudi zaradi njenih spodbud je bil zelo dejaven v številnih narodnih društvih; med drugim je postal tudi predsednik Kluba slovenskih biciklistov, prve slovenske kolesarske organizacije. V zadnjih letih svojega življenja je opustil javno delovanje zaradi bolezni. Nekaj časa je bil predsednik Narodne čitalnice v Kranju in ljubljanskega Sokola. Bil je ustanovitelj Pisateljskega podpornega društva in večletni pravni zastopnik. Leta 1889 je bil soustanovitelj društva Pravnik, leta 1904 pa Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Leta 1921 je bil izvoljen za častnega meščana Ljubljane, pred tem tudi v Celju, Kamniku, Kranju, Krškem in Šoštanju. Vedno se je rad vračal v domačo Poljansko dolino, kjer si je leta 1893 kupil posestvo s kmečkim dvorcem Visoko. Umrl je v Ljubljani, pokopan pa je v kapeli nad visoško graščino. Po njem se danes imenuje več ulic in Osnovna šola Ivana Tavčarja.

(str. 125-126)

V času, ko je mati Ana (Anna) Hafner postala gospodarica Visokega, je bil sin Anton (Antonius) Hafner star 12 let.

Visoško posestvo je vsebovalo dva grunta, polje, travnike in gozdove. V hlevu je bilo 24 glav goveje živine ter 2 para konj. Za upravljanje kmečkega dela so bili pri hiši stalni posli, 7 po številu. Ob košnji in žetvi so najemali dninarje in dninarice. Ko je sin Anton dopolnil 20. leto, to je konec leta 1892, mu je Ana izročila posestvo. Resno se je oprijel kmetijstva. Toda pravega zadovoljstva ni našel v tem delu. Njegova srčna želja je bila, da bi postal častnik v avstroogrski vojski ali pa da bi se posvetil kakemu visokošolskemu študiju. Po tihem je gojil misel, da bi posestvo prodal ter da bi s tem denarjem dovršil univerzitetni študij.

Tako sta se srečala dr. Ivan Tavčar, poljanski domačin, ljubljanski advokat ter nekaj časa ljubljanski župan, in Anton Hafner, mladi posestnik na Visokem. Dr. Tavčar je bil zelo navezan na svoj rodni kraj. Večkrat je prihajal na svoj dom v Poljane. Tudi njegove črtice so ovekovečile Poljanske hribe. Bil je 18 let starejši od Antona Hafnerja. Dr. Tavčar je hotel nekje v bližini Poljan kupiti majhno posestvo ter si tako urediti bivališče za čas dopusta ter za stara leta. Tudi žena Franja se je navduševala za to zamisel. Tiha ideja mladega visoškega gospodarja, da bi Visoko prodal, je dobila veliko podporo v želji dr. Ivana Tavčarja za nakup posestva v Poljanski dolini. Kupčija je bila kmalu sklenjena. To je moralo biti na začetku leta 1893. Mati Ana ni nič vedela o teh razgovorih. Tudi sin Tone ji je vse zamolčal. Dne 24. aprila 1893 je izvedela iz dnevnega časopisja, da je njen sin prodal veliko visoško posestvo dr. Ivanu Tavčarju. To je bil za Ano najtežji udarec, ki ga ni prenesla. Udarec jo je popolnoma strl. Njen dom, njeno posestvo, na katerem so Kalanovi gospodarili prek četrt tisočletja, je njen sin brez njene vednosti za mal denar izročil v tuje roke. Materi Ani je vse odpovedalo. Iz obupa je sama napravila konec svojemu življenju na podstrešju hiše št. 69 na Lontrgu. Tako je preminila zadnja lastnica visoške domačije iz rodu Kalanovih.

Dokončno je bila pogodba podpisana 4. junija 1893. Posestvo je takrat obsegalo 73 ha zemljišča, njiv, travnikov in gozdov. Prodajna cena je bila 24.070 goldinarjev. Kupoprodajna pogodba je pod št. 1797 zavedena v zemljiški knjigi v Kranju. Dr. Ivan Tavčar in žena Franja sta bila solastnika ter sta Antonu Hafnerju pri podpisu pogodbe izplačala 18.000 goldinarjev. Razliko 6.000 goldinarjev sta plačala šele leta 1916, ko je že bila prva svetovna vojna ter je vrednost denarja že močno padla.

Takoj po prodaji posestva je Tone Hafner odpotoval na Dunaj, kjer je v dveh letih naredil štiri višje gimnazije in maturo. Nato se je vpisal na tehnično fakulteto dunajske univerze. V predpisanem roku je dovršil študij ter napravil diplomo za gradbenega inženirja. Bil je znan gradbeni strokovnjak. Leta 1912 je projektiral in gradil velik železni most prek Donave. Zgraditev tega mostu velja še danes za velik tehnični uspeh. Dolžina mostu je 1200 m. V drugi svetovni vojni so bili skoraj vsi mostovi prek Donave na Dunaju porušeni, samo most »Floridsdorfbrücke« je ostal nepoškodovan. Ta objekt še danes stoji. Gradnjo tega mostu si je večkrat ogledal tudi cesar Franc Jožef. Ime velikega gradbenika je vklesano v marmorno ploščo pri vstopu na most z mestne strani. Pozneje je ing. Anton Hafner postal univerzitetni profesor tehnične fakultete na dunajski univerzi. Umrl je leta 1952 na Dunaju.