Follow
Celjski grofje (nemško Grafen von Cilli) predstavljajo najbolj znano in najpomembnejšo plemiško in vladarsko rodbino, ki je imela svojo matično posest na območju današnje Slovenije. Potomci grofov Celjskih živijo še danes.
Žovneški gospodje
Družina se prvič omenja okoli od leta 1130, ko so se imenovali kot gospodje iz Saunije (von Soune) po Savinjski dolini, od leta 1173 pa po gradu Žovnek (von Sannegg) - Žovneški gospodje. V Savinjski dolini so imeli posesti poleg Žovneka še gradove Šenek, Liebenstein in Ojstrico, zaradi česar domnevajo, da gre za stransko vejo rodu grofice Heme ali njenega moža savinjskega mejnega grofa Vilijema II.
Kot prvi Žovneški se pojavi Gebhard I. s pridevnikom »Savinjski« (de Soune, nobilis de Sauna) (umrl 1173). Njegov pridevnik je tudi glavni dokaz za njegovo poreklo. Gebhard I. je nastopil kot priča v dveh listinah, prva je bila izdana okoli leta 1130, druga pa leta 1144. Dve leti kasneje 1146 se je pojavil Leopold I. (latinsko Liupoldus de Saunia). Tudi on je bil priča, mogoče brat ali sin Gebharda I. Med leti 1173 in 1253 se je velikokrat pojavil med pričami Gebhard II. Žovneški (Gebhardus (nobilis de Sunek, Suneck, Sonegge, Seunek, Sevnek)) in ta naslov je rod tudi obdržal. Enkrat je rod nastopil tudi z imenom Lemberški (de Lengenburch) - v listini, s katero so okoli leta 1235 dosmrtno zastavili odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom njegovemu opatu. Njegovega sina pa listina imenuje z običajnim pridevnikom Žovneški. Iz te listine sledi, da je Gebhard že imel v svoji oblasti krški fevd Lemberg (med Poljčanami in Šmarjem). Gebhard II. je umrl v visoki starosti. Imel je dva sinova Konrada I. (umrl 1255), ki je bil tudi viteški pesnik, in Leopolda II.
Grad Žovnek
Žovnek sodi med najstarejše gradove na Slovenskem. Njegovo ime je povzeto po reki Savinji, ki je dala ime tudi prostrani dolini med Kamniškimi Alpami in Zasavskim gričevjem. Stari svobodniki Žovneški so listinsko prvič izpričani okoli leta 1130, kjer kot priča nastopa Gebhard "de Soune". V času prve neposredne omembe je pač stal že grad, skrit v varnem zavetju vzhodne stene Dobrovelj na obrobju Spodnje Savinjske doline tik ob zaselku Podvrh, ki pa se izrecno omenja šele leta 1278 kot castrum Sevnekke.
Grad Žovnek http://www.mturist.si/grad-zovnek/
Celjski oblastniki
Gospodje Žovneški (do 1341)
- Gebhard I. (~1130 - 1144 (1173)
- Liutpold I. ( ~1146)
- Gebhard II. Žovneški (1173 - 1227)
- Liutpold II. Žovneški
- Konrad I. Žovneški († pred 1255)
- Konrad II. Žovneški († 1262)
- Ulrik I. Žovneški († ~1265)
- Liutpold III. Žovneški (~1255 † 1286)
- Gebhard III. Žovneški ( † 1291)
- Ulrik II. Žovneški (~1255 † ~1316)
- Friderik I. Celjski (~1300 † 1359/60)
Celjski grofje (1341-1436)
- Friderik I. Celjski (~1300 † 1359/60)
- Ulrik I. (~1331 - 1368)
- Herman I. (~1333 - 1385)
- Viljem (~1361 - 1392)
- Herman II. (~1365 - 1435)
Zagorski grofje (1399-1456)
- Herman II. (~1365 - 1435)
- Friderik II. (1379 - 1454)
- Ulrik II. (1406 - 1456)
Pokneženi grofje (1436- 1456)
- Friderik II. (1379 - 1454)
- Ulrik II. (1406 - 1456)
Bani Slavonije
- Herman II. (~1365 - 1435)
- Friderik II. (1379 - 1454)
- Ulrik II. (1406 - 1456)
Bani Hrvaške
- Herman II. (~1365 - 1435)
- Ulrik II. (1406 - 1456)
Grofje Celjski
Zadnji Žovneški gospod in prvi Celjski grof je bil Friderik I. (umrl 1360).
Velik porast posesti dosežejo Celjski grofje, ko je vodstvo rodbine prevzel Herman II. (okoli 1365–1435). Ta je leta 1396 rešil cesarja Sigismunda Luksemburškega pred smrtjo na bojnem polju, v boju z Osmani pri Nikopolju; nakar se je Sigismund poročil še s Hermanovo hčerko Barbaro Celjsko (umrla 1451) okoli božiča leta 1405. Luksemburžani in Celjski so se tako povezali še krvno. Zaradi zaslug pri Nikopolju je Sigismund Hermanu II. že leta 1397 podelil mesto Varaždin in gospostvi Vinico (Podravina) in Vrbovec (Zagorje) ter leta 1399 še grofijo Zagorje in jim v titulaturi dodal še naziv zagorski grofje. Leta 1405 Celjski grofje pridobijo še Medžimurje s Čakovcem ter naslednje leto - 1407 – upravo nad zagrebško škofijo in zagrebškim Gradcem. Leta 1406 je Sigismund imenoval Hermana II. za slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana (tako je Herman II. postal kraljev zastopnik z močjo regenta v celotnem hrvaškem kraljestvu). Ko je leta 1408 Sigismund ustanovil nov viteški red Zmajev viteški red, sta bila Herman II. in njegov sin Friderik II. (umrl 1454) poleg srbskega despota Štefana Lazarevića na vrhu podpisnikov tega novega reda. 2. aprila 1415 jim je cesar podelil nov grad Pliberk s pripadajočim posestvom, a so Celjani ta grad pustili Habsburžanom (ti so ga imeli v lasti od leta 1361, ko je izumrla Aufensteinska rodbina) zaradi nevarnosti izbruha vojne. 11. aprila 1415 je Sigismund podelil Celjskim tudi pravico do krvnega sodstva v Celjski grofiji (v bistvu je potrdil samo pravico, ki so jo imeli že okoli 30 let). 28. aprila 1418 pa so Celjski grofje dobili celotno dediščino izumrle rodbine ortenburških grofov (z njimi so podpisali leta 1377 obojestransko pogodbo o dedovanju v primeru izumrtja rodbine (po moški strani); tako so dobili grofiji Ortenburg in Strmec na Koroškem, kranjske posesti in vse njihove nazive in pravice. Osamosvajanje Celjskih grofov je napredovalo v letu 1423, ko so bili povzdvignjeni v neposredne državne gospode, leta 1431 pa je Sigismund podelil Celjskim grofom pravico do kopanja in obdelovanja rude v vseh njihovih gospostvih. Herman II. je 13. oktobra 1435 umrl.
Posesti/ funkcije v:
- Štajerska
- Koroška
- Kranjska
- Slavonija
- Hrvaška