Follow
Goriška (oziroma Goriško-Gradiška) je bila ena izmed zgodovinskih dežel s slovenskim prebivalstvom v Avstro-Ogrski. Njen sedež je bil v Gorici. Ostale slovenske pokrajine so bile: Kranjska, Koroška in Štajerska. Danes je Goriško-Gradiška razdeljena med Slovenijo in Italijo. Dežela je dobila ime po dveh njenih največjih urbanih središčih, Gorici in Gradišču ob Soči.
Goriška grofija je nastala kot posebna politična enota na začetku 12. stoletja. Prvi znani pripadnik rodbine Goriških grofov, Majnhard I., se omenja leta 1127, o njegovem izvoru pa ni veliko znanega. Za njegov vzpon in začetek vladavine Majnhardincev so verjetno zaslužni tesni stiki te družine z Oglejskim patriarhatom, ki je Goriškim omogočil dedno posest na več področjih v Furlaniji in Istri, ter jim tudi podelil samo Gorico kot sedež njihovega rodu.
Goriški so svojo oblast sčasoma razširili tudi na Tirolsko. V 13. stoletju sta si brata Majnhard II. in Albert razdelila posesti družine. Majnhard je zadržal Tirolsko grofijo, Albert pa je obdržal družinski grad v Gorici in druga ozemlja Goriške grofije, kakor tudi posesti v Istri, Furlaniji ter na Koroškem. Obe veji Goriških sta šli v naslednjih stoletjih vsaka svojo pot: tirolska veja je med letoma 1286 in 1335 poleg Tirolske vladala tudi na Koroškem. Po izumrtju tirolske veje je 1363 njihove posesti prevzel Rudolf IV. iz hiše Habsburžanov.
Druga linija Goriških pa se je obdržala in v naslednjih stoletjih priključila svojim posestvom tudi obsežna ozemlja na severu (vzhodna Tirolska), na jugu pa skoraj do jadranske obale.
Goriška grofija je postala del Habsburškega gospostva v letu 1500, ko je brez dediča umrl zadnji goriški grof Leonhard.
Vladavina Habsburžanov je bila za kratek čas prekinjena v letih 1508-1509, ko so si Goriško priključili Benečani.
Leta 1647 so od Goriške grofije odcepili svojo posest grofje Eggenbergi in ustanovili lastno grofijo Gradiško s sedežem v Gradišču ob Soči.
Leta 1754 se je Gradiška ponovno združila z Goriško grofijo in je tako nastala nova Goriško-Gradiška grofija.
Med napoleonskimi vojnami je Goriško-Gradiška padla pod Francosko upravo. Leta 1805 so bila vsa njena ozemlja na desnem bregu Soče priključena Napoleonovemu Italijanskemu kraljestvu. Preostali del grofije je ostal del Avstrijskega cesarstva do leta 1809, ko je bil priključen Ilirskim provincam.
Leta 1813 je bila obnovljena avstrijska uprava in grofija je bila ponovno ustanovljena v njenih prvotnih mejah, vključno z mesti Tržič in Gradež, ki sta bili poprej del Beneške republike.Leta 1816 je bila celotna grofija priključena v novo administrativno enoto, Kraljestvo Ilirija, katere prestolnica je bila Ljubljana, vključevala pa je tudi deželi Koroško in Kranjsko. Tako je ostalo do leta 1849, ko je bilo Kraljestvo Ilirija ukinjeno, ustanovljena pa je bila nova dežela Avstrijsko Primorje, ki je vključevala Goriško-Gradiško grofijo, Trst in Istro.
Leta 1861 je grofija pridobila avtonomijo kot "Poknežena grofija Goriška in Gradiška", kronska dežela Avstro-Ogrske. Grofija je imela svoj lastni parlament in uživala visoko stopnjo samouprave, čeprav je bila uradno podrejena cesarskemu guvernerju (Landeshauptmann), ki je izvajal vladni nadzor nad celotnim območjem Avstrijskega Primorja.
Leta 1915, v drugem letu 1. svetovne vojne, je Italija vstopila v vojno proti Avstro-Ogrski, z željo da bi okupirala celotno Avstrijsko Primorje. Zahodni del Goriško-Gradiške grofije je bil opustošen z bitkami na Soški fronti. Leta 1916 so Gorico prvič v njeni zgodovini okupirale italijanske čete, vendar jih je Avstro-Ogrska armada potisnila nazaj na zahod v Bitki pri Kobaridu. Leta 1918 sta v grofiji vzniknili dve masovni gibanji , ki sta zahtevali večjo avtonomijo znotraj federalizirane Habsburške monarhije: Slovenci so zahtevali združitev z drugimi južnoslovanskimi narodi v samostojno jugoslovansko državo, medtem ko so Furlani zahtevali posebno avtonomijo za zahodni del grofije, v katerem so bili večina. Do spopadov med obemi gibanji ni prišlo, saj nista tekmovali za ista ozemlja: edino odprto vprašanje je bilo mesto Gorica, ki sta si ga lastili tako slovenska kot furlanska stran. Ko je Avstro-Ogrska konec oktobra 1918 razpadla, sta obe avtonomistični gibanji postali popolnoma nepomembni: celotno grofijo je namreč takoj okupirala italijanska armada, ki je zatrla vsakršna politična gibanja, ki bi lahko kakorkoli postavila pod vprašaj italijanske zahteve po območju.
Gospodarji na Goriškem:
- 1124-1500 Goriški grofje
- 1500-1508 Habsburžani
- Maksimilijan I, 1500-1508
- 1508-1509 Beneška republika
- 1509-1647 Habsburžani
- Maksimilijan I, 1509–1519
- Karel V, 1519–1556
- Ferdinand I, 1556–1564
- Maksimilijan II, 1564–1576
- Rudolf II, 1576–1612
- Matija, 1612–1619
- Ferdinand II, 1619–1637
- Ferdinand III, 1637–1647
- 1647 delitev na Goriško in Gradiško
- 1647-1717 Eggenbergi ustanovijo svojo grofijo Gradiško, ostali del zadržijo Habsburžani
- 1647-1649 Johann Anton I. von Eggenberg
- 1649-1710 Johann Christian von Eggenberg
- 1649-1713 Johann Seyfried von Eggenberg
- 1713-1716 Johann Anton II von Eggenberg
- 1716-1717 Johann Christian II von Eggenberg
- 1647-1754 Habsburžani (Goriška)
- Ferdinand III, 1647–1657
- Leopold I, 1658–1705
- Jožef I, 1705–1711
- Karel VI, 1711–1740
- 1717-1754 Habsburžani (Gradiška)
- Marija Terezija, 1740-1780
- 1647-1717 Eggenbergi ustanovijo svojo grofijo Gradiško, ostali del zadržijo Habsburžani
- 1754-1803 združitev v deželo Goriško-Gradiška, Habsburžani
- Marija Terezija, 1740-1780
- Jožef II, 1765–1790
- Leopold II, 1790–1792
- Franc II, 1792–1803
- 1803-1805 dežela pod francosko oblastjo
- Napoleon I, 1803-1805
- 1805 zahodno od reke Soča pripada Italijanskemu kraljestvu, vzhodno Avstrijskemu
- Napoleon I, 1805-1813
- Franc I(II), 1805–1809
- 1809 avstrijski del pod francosko oblastjo (Ilirske province)
- 1809–1811 Auguste de Marmont
- 1811–1812 Henri Gatien Bertrand
- 1812–1813 Jean-Andoche Junot
- 1813–1814 Joseph Fouché
- 1813-1816 ponovna vzpostavitev avstrijske uprave
- Franc I(II), 1814–1816
- 1816-1849 združitev v Kraljestvo Ilirija
- 1816–1835 Franc I
- 1835–1848 Ferdinand I
- 1848–1849 Franc Jožef I
- 1849-1861 Kraljestvo Ilirija ukinjeno, postane del Avstrijskega primorja
- 1849–1861 Franc Jožef I
- 1861-1918 postane poknežena grofija Goriška in Gradiška
- 1861–1916 Franc Jožef I
- 1916–1918 Karel I
- 1918 od razpadu Avstro-Ogrske postane del Italije
Goriška (oziroma Goriško-Gradiška) je bila ena izmed zgodovinskih dežel s slovenskim prebivalstvom v Avstro-Ogrski. Njen sedež je bil v Gorici. Ostale slovenske pokrajine so bile: Kranjska, Koroška in Štajerska. Danes je Goriško-Gradiška razdeljena med Slovenijo in Italijo. Dežela je dobila ime po dveh njenih največjih urbanih središčih, Gorici in Gradišču ob Soči.
Goriška grofija je nastala kot posebna politična enota na začetku 12. stoletja. Prvi znani pripadnik rodbine Goriških grofov, Majnhard I., se omenja leta 1127. Za njegov vzpon in začetek vladavine Majnhardincev so verjetno zaslužni tesni stiki te družine z Oglejskim patriarhatom, ki je Goriškim omogočil dedno posest na več področjih v Furlaniji in Istri, ter jim tudi podelil samo Gorico kot sedež njihovega rodu.
Goriški so svojo oblast sčasoma razširili tudi na Tirolsko. V 13. stoletju sta si brata Majnhard II. in Albert razdelila posesti družine. Majnhard je zadržal Tirolsko grofijo, Albert pa je obdržal družinski grad v Gorici in druga ozemlja Goriške grofije, kakor tudi posesti v Istri, Furlaniji ter na Koroškem. Obe veji Goriških sta šli v naslednjih stoletjih vsaka svojo pot: tirolska veja je med letoma 1286 in 1335 poleg Tirolske vladala tudi na Koroškem. Po izumrtju tirolske veje je 1363 njihove posesti prevzel Rudolf IV. iz hiše Habsburžanov.
Druga linija Goriških pa se je obdržala in v naslednjih stoletjih priključila svojim posestvom tudi obsežna ozemlja na severu (vzhodna Tirolska), na jugu pa skoraj do jadranske obale.
Goriška grofija je postala del Habsburškega gospostva v letu 1500, ko je brez dediča umrl zadnji goriški grof Leonhard.
Vladavina Habsburžanov je bila za kratek čas prekinjena v letih 1508-1509, ko so si Goriško priključili Benečani.
Leta 1647 so od Goriške grofije odcepili svojo posest grofje Eggenbergi in ustanovili lastno grofijo Gradiško s sedežem v Gradišču ob Soči.
Leta 1754 se je Gradiška ponovno združila z Goriško grofijo in je tako nastala nova Goriško-Gradiška grofija.
Med napoleonskimi vojnami je Goriško-Gradiška padla pod Francosko upravo. Leta 1805 so bila vsa njena ozemlja na desnem bregu Soče priključena Napoleonovemu Italijanskemu kraljestvu. Preostali del grofije je ostal del Avstrijskega cesarstva do leta 1809, ko je bil priključen Ilirskim provincam.
Leta 1813 je bila obnovljena avstrijska uprava in grofija je bila ponovno ustanovljena v njenih prvotnih mejah, vključno z mesti Tržič in Gradež, ki sta bili poprej del Beneške republike. Leta 1816 je bila celotna grofija priključena v novo administrativno enoto, Kraljestvo Ilirija, katere prestolnica je bila Ljubljana, vključevala pa je tudi deželi Koroško in Kranjsko. Tako je ostalo do leta 1849, ko je bilo Kraljestvo Ilirija ukinjeno, ustanovljena pa je bila nova dežela Avstrijsko Primorje, ki je vključevala Goriško-Gradiško grofijo, Trst in Istro.
Leta 1861 je grofija pridobila avtonomijo kot "Poknežena grofija Goriška in Gradiška", kronska dežela Avstro-Ogrske. Grofija je imela svoj lastni parlament in uživala visoko stopnjo samouprave, čeprav je bila uradno podrejena cesarskemu guvernerju (Landeshauptmann), ki je izvajal vladni nadzor nad celotnim območjem Avstrijskega Primorja.
Leta 1915, v drugem letu 1. svetovne vojne, je Italija vstopila v vojno proti Avstro-Ogrski, z željo da bi okupirala celotno Avstrijsko Primorje. Zahodni del Goriško-Gradiške grofije je bil opustošen z bitkami na Soški fronti. Leta 1916 so Gorico prvič v njeni zgodovini okupirale italijanske čete, vendar jih je Avstro-Ogrska armada potisnila nazaj na zahod v Bitki pri Kobaridu. Leta 1918 sta v grofiji vzniknili dve masovni gibanji, ki sta zahtevali večjo avtonomijo znotraj federalizirane Habsburške monarhije: Slovenci so zahtevali združitev z drugimi južnoslovanskimi narodi v samostojno jugoslovansko državo, medtem ko so Furlani zahtevali posebno avtonomijo za zahodni del grofije, v katerem so bili večina. Do spopadov med obemi gibanji ni prišlo, saj nista tekmovali za ista ozemlja: edino odprto vprašanje je bilo mesto Gorica, ki sta si ga lastili tako slovenska kot furlanska stran. Ko je Avstro-Ogrska konec oktobra 1918 razpadla, sta obe avtonomistični gibanji postali popolnoma nepomembni: celotno grofijo je namreč takoj okupirala italijanska armada, ki je zatrla vsakršna politična gibanja, ki bi lahko kakorkoli postavila pod vprašaj italijanske zahteve po območju.